Vogrinec: Krona športnega udejstvovanja

Le nekdaj dni zatem, ko je s predstavniki Olimpijskega komiteja Slovenije in Smučarske zveze Slovenije pogodbe podpisala glavnina kandidatov za nastop na zimskim olimpijskih igrah v Vancouvru, je šesta samostojna slovenska delegacija dobila tudi vodjo. "Vsekakor gre za častno vlogo, a tudi za vlogo, ki je odgovorna in zahtevna," je kmalu po imenovanju dejal Tone Vogrinec, ki bo v tej prestižni vlogi nasledil predsednika SZS Stanislava Valanta. Slednji si v času gospodarskih pretresov kot prvi mož Nacionalne finančne družbe pač ne more privoščiti skoraj tritedenske odsotnosti in predhodnih obiskov Vancouvra in Whistlerja.

Sicer pa bo struktura vodstva slovenske delegacije na ZOI 2010 tudi na preostalih ravneh spremenjena. Tako bo Janija Dvoršaka v vlogi vodje projekta zamenjal Blaž Perko. ''Gre za ekipno delo. Posameznik sam ne more postoriti prav veliko,'' opozarja Vogrinec, ki stavi tudi na svoje izkušnje. Legendarni smučarski delavec, ki bo prav med igrami v Vancouvru dopolnil 68 let, je res stari maček olimpijskih iger. Dovolj pove podatek, da se je vse do zadnjega potegoval za vstopnico na ZOI 1964 v Innsbrucku, a je olimpijski krst doživel šele ducat let pozneje. "Teden dni pred odhodom me je v kvalifikacijskem dvoboju ugnal Oto Pustoslemšek iz Mežice in tako potoval na igre, sam pa sem ostal doma. V Grenoble štiri leta zatem jugoslovanska reprezentanca zaradi političnih razlogov ni potovala. Tudi v Saporo leta 1972 kot trener ženske smučarske reprezentance nisem potoval, saj je se na Japonsko zaradi pomanjkanja denarja odpravil le Marko Kavčič. Od leta 1976 pa sem bil stalno prisoten v olimpijskih odpravah," se svojih olimpijskih začetkov spominja Vogrinec, ki je po Innsbrucku potoval še v Lake Placid, Sarajevo, Calgary, Albertville, Lillehammer, Nagano, Salt Lake City in nazadnje Torino. Kanadske igre bodo torej zanj jubilejne desete, ob tem pa poudarja: "Vodenje slovenske delegacije na ZOI 2010 bi označil za krono športnega udejstvovanja."

Vogrinec je po postopnem umiku iz alpske reprezentance, kjer je sprva predal posle športnega in nato še poslovnega direktorja, pri delovanju SZS še vedno prisoten kot eden od dveh podpredsednikov. Potem ko je še predlani negodoval nad zgolj uradno vlogo, pa se je v minuli zimi znova bolj odločno vključil v reševanje smučarske problematike. "Na tem področju se marsikaj spreminja. V zadnjih mesecih me znova vabijo na sestanke alpskega odbora. Ocenjujem pa, da bo treba v okviru zveze marsikaj spremeniti. A ne gre za drastične spremembe. Dejstvo pa je, da so ključne težave povezane s pomanjkanjem denarja. Podatek, da bo za alpsko smučanje v novi sezoni namenjenih vsega 1,3 milijona evrov, je skrb vzbujajoč. Poglejte, koliko denarja porabijo nogometni drugoligaši! V alpskem smučanju se obrača malo denarja, zanimivo pa je, da so rezultati še vedno kakovostni. Jasno, pogosto tudi zaradi sofinanciranja tekmovalcev. Ne poznam športa, v katerem bi tekmovalci za svoje priprave namenjali tudi do 10.000 evrov. Spremembe so nujne, a čez noč pač ne gre," se je alpske zagonetke dotaknil Vogrinec. Mar je to tudi kritika na račun svojih naslednikov? "Ne. To ni kritika. Matjaž Šarabon je kakovostno opravil svoje delo. Predvsem mu je uspelo ustaviti prekomerno trošenje sredstev. V minuli sezoni so se 'alpinci' držali načrta. Dejstvo pa je, da je v času svetovne recesije težko povečati proračun. Če v Gorenju razmišljajo o odpuščanju delavcev, bomo težko našli mojstra, ki bo potrkal na direktorjeva vrata in zaprosil za 200.000 evrov. Kriza se je v našem smučanju pojavila že pred recesijo. Zakaj? V predzadnji sezoni se je namreč porabilo več denarja, kot ga je bilo na voljo. A dolgove je bilo treba vrniti," odgovarja Vogrinec in odločno zavrača kakršnokoli sokrivdo za nastali položaj. "Ko sem zapuščal mesto poslovnega direktorja, je bila bilanca pozitivna."

Kakšen pa je Vogrinčev pogled na posameznike, ki se odločajo za samostojne poti? "V osnovi gre sicer za individualne športe. Toda tekmovalci preživijo skupaj več kot tretjino leta, zato ima ta šport elemente kolektivnosti. Prepričan sem, da je posamezniku težje, če mora potovati sam, brez družbe … Izpostavil bi še vprašanje konkurence na treningih. Sicer pa sem opazil tudi, da marsikomu ni jasno, zakaj zveza ni navdušena nad odcepitvami. Stvar je preprosta. Zveza je skupaj z njenimi starši in klubom v Tino Maze vlagala 15 let. Njeni rezultati so nadgradnja tega dela. Interes zveze je torej vzgojiti tekmovalca in nato mlajšim rodovom omogočati primerjavo z njim. Če se ta tekmovalec nato poda v Švico ali Italijo, si odžagamo vejo, na kateri sedimo. Drugo vprašanje pa je vračanje vloženih sredstev. Če v nekoga vlagaš, želiš tudi nekaj iztržiti, da bi lahko sredstva namenil za razvoj novih rodov, " odgovarja Vogrinec.