Pjongčang, prizorišče prihodnjih iger, kjer so se Slovenci že veselili

Prav tolikokrat so namreč prireditelji prihodnjih iger kandidirali za organizacijo zimskih olimpijski iger. Leta 2010 so morali priložnost prepustiti Vancouvru, štiri leta pozneje še Sočiju.

Za razliko od včeraj končanih 22. zimskih olimpijskih iger v obmorskem mestu Soči, kjer so prireditelji še tik pred odprtjem iger urejali končne detajle na novozgrajenih objektih in se pri pripravi tekmovališč dnevno spopadali s spomladanskimi temperaturami, v Južni Koreji tega najverjetneje ne bo mogoče čutiti.

Od 13 predvidenih olimpijskih tekmovališč jih je že štiri leta pred začetkom iger zgrajenih že sedem, šest jih je v delu, vključno z obema olimpijskima vasicama, lega – Pjongčang leži na nadmorski višini 700 metrov – in nizke povprečne temperature pa so zagotovilo za kakovostno izvedbo zimske športne pravljice.

Zimski turizem in otoplitev medsosedskih odnosov

Zanimivo je, da je Pjongčang, mesto s 45 tisoč prebivalci, šele prvi nejaponski organizator zimskih olimpijskih iger v Aziji, prireditelji pa poleg športnega pričakujejo tudi gospodarski preboj. Širše območje želijo spremeniti v privlačno zimsko turistično področje, idealisti pa upajo, da igre lahko pripomorejo tudi k otoplitvi medsosedskih odnosov – Pjongčang od meje s Severno Korejo loči le 80 kilometrov – in pomagajo k združitvi vseh Korejcev.

Slovenski športniki so na prizorišču 23. zimskih olimpijskih iger že beležili vidnejše uspehe. Tako je nosilka bronasta olimpijske medalje iz Sočija, biatlonka Teja Gregorin, leta 2009 prav v Pjongčangu postala svetovna biatlonska podprvakinja, smučarski skakalec Matjaž Pungertar pa je leta 2011 na veliki napravi odnesel dve zmagi celinskega pokala v smučarskih skokih.