Le 27 gledalcev na štadionu duhov

So športne panoge, ki so privlačnejše gledalcem, so pa tudi nekatere, ki so se že navadile pustih tribun. Med njih spadajo tudi lokostrelci, ki se s to težavo sploh ne obremenjujejo, saj se jim zdi že samoumevna.

Ostajajo zbrani le na svoje početje in stremijo k temu, da puščico čim bolj natančno usmerijo proti sredini tarče, (ne)prisotnosti gledalcev pa niti ne čutijo, saj so takrat v svojem svetu in vidijo le privlačen rumeni krogec sredi tarče.

Ko so lokostrelci v torek prebili led na evropskih igrah in se prvič pomerili na večnamenskem objektu, ki sprejme več kot 30 tisoč gledalcev, je štadion Tofiq Bahramov spominjal na mesto duhov.

Ko so tekmovale predstavnice nežnejšega spola, med njimi tudi mlada Slovenka Ana Umer, in se potegovale za čim boljši položaj po kvalifikacijskem delu, je bilo na tribunah velikega štadiona reci in piši le 27 oseb. Toliko sem jih naštel, ko sem se najprej z očesom, nato pa še z nogami sprehodil po osrednji tribuni. Za primerjavo, vseh zastav udeleženk iger, ki so vihrale pri štadionu, je bilo 50.

Lahko si poslušal šepet trenerjev

V številko 27 so bili všteti tako novinarji, fotografi, snemalci kot prostovoljci, ki pomagajo pri igrah. Med osebami, ki bi jih lahko morebiti oklicali za "polnopravni" gledalki, sta kandidirali le dve starejši italijanski ženici. Spominjali sta na športni turistki, v njunih rokah se je znašel tudi daljnogled, ki se je izkazal za zelo priročnega.

Puščice v oddaljeni tarči na drugi strani zelenice so lahko videli le tisti, ki jih je narava obdarila z nadpovprečnim vidom, drugi pa so se lahko obrisali pod nosom in opazovali neviden ples švigajočih puščic.

Na tribunah, kjer so kraljevali prazni sedeži, s tekmovališča pa se je slišal vsak šepet trenerja, je izstopala le skupina petih Fincev, ki so bili verjetno športniki. Kot udeleženci evropskih iger so bili opremljeni s potrebnimi akreditacijskimi izkaznicami. Očitno so našli dovolj prostega časa, da so si lahko prišli ogledat dogajanje na lokostrelskem uvodu, kjer so pasli radovednost ob spremljanju početja novodobnih Robin Hoodov.

Tam se je počutila kot boginja

O tem, kako je nastopati v tako komornem vzdušju, nam je več povedala slovenska lokostrelka. Prazni sedeži ogromnega prizorišča v Bakuju je sploh niso začudili. "To je vendarle lokostrelstvo (smeh, op. p.), ne pa nogomet. V kvalifikacijah nas je 64. Vsaka strelja 72 puščic v več kot 20 postavljenih tarč, to pa gledalcem ni zanimivo. Če bi se tarče lahko videle na ekranih tako kot pri televizijskih prenosih biatlona, bi bilo drugače. V tem primeru pa ni. Bolj so zanimivi ekipni ali mešani dvoboji, saj se dogajajo na finalnem polju. Tam se spremlja vsak dvoboj posebej, nad vsako tarčo pa je velik ekran, kjer lahko gledalec vidi, kam je zadela puščica," nam je Umerjeva približala "sveto" mesto, kjer je občinstvo deležno večjega užitka spremljanja lokostrelskega dogodka.

Komaj je čakala, da bi se preselila na finalno polje. Ko je v nedeljo tam opravila 20-minutni trening, se je počutilo kot boginja. "Bilo je tako lepo, da nas je zelo motiviralo. Zato smo si želeli ustreliti čim boljše rezultate. Tam bodo potekali tudi izločilni dvoboji, tako da bo krasno," ni skrivala zadovoljstva, da bo lahko svoje znanje predstavila tudi širši množici.

Občinstvo ji je dalo dodatno energijo

Ko je v sredo ponovno združila moči z Rokom Bizjakom in sta se v izločilnih bojih mešanih dvojic nepričakovano prebila do velikega polfinala, je uživala v vsakem dvoboju, saj je potekal v finalnem polju. Za še boljši občutek so poskrbeli gledalci, ki so začeli kapljati na tekmo. Napolnili so del tribune, v nekem trenutku pa se jih je zbralo skoraj tisoč, kar je za lokostrelstvo fantastična številka.

"To nas je kar presenetilo. Občinstvo se je lepo vedlo in nam je bilo v krasno podporo. Dalo nam je še dodatno energijo, tako da sva z Rokom komaj čakala, da gledalcem pokaževa, kaj znava," je priznala Umerjeva, ki pri lokostrelstvu ni navajena na tako množičnega obiskovanja tekem. A to so bile vendarle evropske igre.

V mešanih dvojicah so medalje odpotovale v Gruzijo, Italijo in Ukrajino, Slovenija pa je osvojila nehvaležno četrto mesto.

V Azerbajdžanu, deželi brez bogate lokostrelske športne zgodovine, se je magnet evropskih iger očitno preselil tudi na štadion Tofiq Bahramov. Bogata kavkaška država je težavo rešila na preizkušen način in pod svojo zastavo povabila nekaj velemojstrov in velemojstric iz drugih držav. S tem je okrepila konkurenco in se čez noč znašla med favoriti za odličja, s tem pa občinstvu poslala signal, da bi lahko med evropskimi igrami pogosteje obiskovalo tekme in olepšalo lokostrelski praznik.

Za nove preizkušnje, program evropskih iger se bo pri lokostrelcih nadaljeval v četrtek, tako prireditelji napovedujejo še več obiskovalcev. Podoba 27 gledalcev na štadionu duhov bo ostala le še bled spomin.