Dr. Vehovar: Medalja v sefu, spomini pa v glavi in srcu

Do odprtja OI nas loči še 100 dni. Ali kot vodja delegacije že čutite napetost? Napetost čutim. A trenutno sem zelo zaposlen, ne le z olimpijskimi opravili. Moja vloga je namreč volonterska, zato še ne razmišljam, kako bo v Pekingu. Ko je na zadnjih igrah v Atenah vlogo vodje delegacije opravljal dr. Marko Ilešič, smo poudarjali, da gre za čast, a hkrati tudi za obvezo. S kakšnimi delovnimi nalogami se kot vodja srečujete vi? Tudi zame je to v prvi vrsti izjemna čast. Po drugi strani pa se nisem zavedal, da gre za tako veliko obvezo, ki s seboj prinaša obširne priprave. Veliko je dogovorov glede opreme, logistike, akreditacijskih postopkov … Slovensko olimpijsko gibanje je v zadnjih šestnajstih letih oblikovalo učinkovit ustroj, ki preprečuje večje zaplete ob pripravah na igre. Vseeno pa Peking zaradi oddaljenosti in specifične kulture verjetno zahteva nova pravila, dodatna opravila in svojevrstno modifikacijo okvirov olimpijske delegacije? Da. To sem opazil že ob prvem obisku Pekinga. Ne gre zgolj za način razmišljanja, ki je resnično popolnoma drugačen od našega, temveč za osnoven pristop do nastalih težav in jezikovne ter kulturne razlike. Organizacija olimpijskih iger še vedno poteka na zahodnoevropski način. Tudi Mednarodni olimpijski komite deluje na dokaj podoben način, ki ga tudi mi dobro razumemo. Združevanje s kitajskim načinom razmišljanja in pripadajočimi vrednotami pa prinaša številne težave. Na te probleme so številni olimpijski komiteji opozarjali že ob prvem soočenju.

Kolikokrat ste v zadnjih tednih obiskali Peking? Vaša opažanja … Osebje, ki se spopada s slovensko operacijo 'OI 2008', je skorajda vseskozi v Pekingu, sam pa sem bil v kitajski prestolnici dvakrat. Opažanja? Presenečen in hkrati navdušen sem nad megalomanskim pristopom. Navdušujejo me ambicije in želja, da bi organizirali olimpijske igre, kakršnih še ni bilo.

Kitajci so rekordna sredstva namenili za čistejše okolje. Vseeno pa bodo imeli športniki bržkone obilico težav prav z onesnaženim zrakom, predvsem s prašnimi delci. So te težave skrb vzbujajoče? Velik del težav bodo Kitajci rešili. Uganka pa ostajajo prašni delci. Slednjih ne bodo mogli odstraniti. Veliko bo odvisno tudi od vremena. Sicer pa se je v zadnjem obdobju bolj kot o onesnaženju in ekologiji govorilo o Tibetu in protestih proti kitajski politiki. Mnogi so pozivali celo k bojkotu. Gre tu po vaši oceni za neprimerno in neupravičeno prepletanje športa in politike ali za povsem legitimne proteste? Kot človek, ki se je pri osemnajstih letih tresel za osamosvojitev Slovenije, razumem Tibetance. Ne razumem pa njihovega pristopa do problema. Olimpijske simbolike in medijske odmevnosti se za dosego svojega cilja preprosto ne sme izkoriščati. Politični boji se morajo vršiti popolnoma drugače. V nasprotnem primeru bi lahko izkoristili prav vsak medijsko odmeven dogodek za takšne in drugačne ekscese. Problematika bi se lahko selila iz športa v kulturo in tako naprej. Če sklenem razmišljanje - njihov pristop do političnega boja je napačen in ga absolutno ne podpiram. Pri tem pa se ne sprašujem, ali imajo prav ali ne. O tem ne želim govoriti. Gre zgolj za način, ki je neprimeren, zato ga obsojam. Še bolj pa obsojam neumna dejanja evropskih politikov in uradnikov, ki se zavzemajo za bojkot. Tu gre za nerazumevanje olimpijske ideje.

Verjetno vam gre vse skupaj še posebej v nos, ker kot športnik natanko veste, da je olimpijski nastop za marsikoga vrhunec štiriletnega obdobja ali celo kariere, torej neke vrste življenjska priložnost … Seveda. Moti me, da se omenjeni ljudje ne zavedajo, koliko dela v projekt vloži športnik, ki želi na OI, kaj šele lovec na odličje. Če bi meni leta 1996 nekdo dejal, da bo Slovenija bojkotirala olimpijske igre zaradi, denimo, neprimernega vedenja do temnopoltih prebivalcev v Atlanti, bi se mi podrl svet. Dobesedno! Za kajak imajo resnično vrednost le olimpijske igre. Nogometašu madridskega Reala ni mar za OI. Tudi za teniške igralce verjetno velja podobno. Kajakašu ali pa judoistu pa lahko s takšnimi neumnostmi uničiš življenje.

Znan je vsaj okviren seznam slovenskih športnikov, ki bodo pod vašim vodstvom potovali v Peking. Med njimi so tudi kandidati za odličja. Ostajate pri začrtanem cilju, torej eni kolajni? Pri napovedih nočem biti zadržan. Jemljem pa jih s precejšnjo mero strahu. Sam sem namreč občutil, kako težko si je priboriti olimpijsko odličje. Govorimo o večletnem pripravljalnem obdobju. Odlična psihična in fizična pripravljenost pogosto nista dovolj. Športnik potrebuje tudi vsaj kanček sreče. Slovenija se lahko iz Pekinga vrne tudi brez medalj. Jasno, lahko pa jih osvojimo več. To je kajpak tudi naša želja. Želja vseh. Zavedati pa se moramo, kaj pomeni olimpijska kolajna. Morebitni novi olimpijski junaki bi se vpisali na ugleden seznam slovenskih dobitnikov medalj, na katerem je od leta 1996 tudi vaše ime. Še kdaj v roke primete srebro iz Atlante in razmišljate o svojem slalomskem nastopu na brzicah reke Ocoee? Redko. Medalje si nisem nikoli kaj dosti ogledoval. Imamo jo v sefu. V svoji glavi in srcu pa nosim spomine. Lepo se je spominjati tistih trenutkov. A minilo je že ducat let. Čas neverjetno hitro beži …

Bojda ste tedaj lep čas pred olimpijsko tekmo sleherni dan preživeli na podoben način. Lahko na kratko opišete svoj način psihološke priprave? Vselej sem iskal področja, na katerih lahko napredujem hitreje od konkurentov. Telesno sem bil nekoliko šibkejši, zato pa sem pet let pred Atlanto vse sile usmeril v psihično oziroma mentalno pripravljenost. Na tekmi so namreč obremenitve enormne. Nosiš zelo težko breme. Lahko govorimo o odgovornosti do naroda. S psihologom Matejem Tuškom sva večino medalje osvojila na fotelju njegove pisarne. Vsi avtogeni treningi in mentalne priprave so na 'dan d' prišli do izraza in ob tehtanju med neuspehom in uspehom tehtnico nagnili na stran slednjega. Že eno leto pred olimpijskim nastopom sem skušal 'izpeljati' zadnjo uro do tekme. Na dan velike tekme so bili vsi dogodki in vsa opravila zame nekaj povsem samoumevnega. Ta dan sem namreč preživel že tristokrat ali petstokrat. Ogrevanje, vizualizacija … Vse do zadnje sekunde pred štartom. Vse to sem neštetokrat doživel. Zato je bila trema minimalna.

Ko po dvanajstih letih gledamo na takšno pripravo, se zdi to kot svojevrsten fenomen ali ideal. Če bi namreč obstajalo pravilo oziroma jasen ključ do uspeha, bi se verjetno športniki večkrat posluževali takšnih prijemov … Športniki se premalo zavedajo psihične obremenitve na dan tekme. Gre za breme brez prave primerjave. Psihična obremenitev Rogerja Federerja je neprimerno manjša od obremenitve kajakaša, ki ima dvajset let v mislih le eno tekmo. Slovenski športniki iz panog, v katerih si lahko obetamo odličja, se premalo zavedajo pomembnosti psihične priprave. Bo v olimpijski delegaciji poskrbljeno tudi za psihologe in tovrstno pomoč ali pa je to izključno domena panožnih zvez in posameznih športnikov? To je domena športnikov in trenerjev. Če se oni tega ne zavedajo, pomoč preprosto ni možna. V olimpijski delegaciji bomo sicer imeli psihologa. A med športnikom in psihologom mora biti vzpostavljeno stoodstotno zaupanje in sprejemanje delovnih navad. Na olimpijskih igrah se čudeži zelo redko dogajajo. Vse je plod izredno trdega dela. Marsikomu sem se sicer zameril, ko sem dejal, da športniki, ki za las lovijo norme B, od iger ne bodo imeli kaj prida. Na OI takšni športniki ne bodo poskrbeli za preskok. Če ga niso dosegli že prej, ga na igrah zagotovo ne bodo. Po tekmovalni upokojitvi ste prehodili zanimivo, raznoliko in predvsem poslovno uspešno pot. Zato ne čudi, da ste v očeh mnogih kljub mladosti mož, ki bi lahko ob koncu tekočega mandata na čelu OKS nasledili Janeza Kocijančiča. Je to tudi za vas izziv? Janeza Kocijančiča dobro poznam, ga kot človeka neskončno cenim in ocenjujem, da je odličen predsednik OKS. Osebno tudi ne vidim razloga, zakaj ne bi na čelu krovne organizacije ostal tudi po izteku tekočega mandata. Sam sicer priznavam, da bi bil to precejšen izziv. Toda trenutno o tem ne razmišljam in si ga ne želim. V tem trenutku bi verjetno prej dejal: ne.

V zadnjem obdobju se vaše ime pogosto zlorablja, saj ste kar čez noč postali "kandidat" za direktorja Košarkarskega kluba Olimpija. Ali ste se kadarkoli s kom pogovarjali o vstopu v košarkarski svet? Ne. Nikoli! Ko so me pred kratkim sodelavci v podjetju zbadali, ali jih zapuščam in odhajam v Olimpijo, nisem vedel, o čem govorijo. Mislil sem, da gre za šalo ali skrito kamero. Nikoli se nisem o tem z nikomer pogovarjal. Te vloge si niti ne želim. Moti pa me pojavljanje mojega imena. Predvsem pa mi gre v nos, da me novinarji, ki pišejo o meni kot direktorju, niso poklicali in vprašali, ali imajo govorice resnično osnovo.