Za enega sijajni spomini, za drugega nočna mora

Zanimivo, čeprav ima Celje veliko več finalnih nastopov, ima manj lovorik. Neverjetno, a kar šestkrat so Celjani v finalu izgubili. Prvič daljnega leta 1993, ko je bila zanje usodna Olimpija. Potem še dve leti pozneje, takrat je bila previsoka ovira Mura. Leta 2003 je bila zanje usodna Olimpija z Robertom Prosinečkim v glavni vlogi.

Dve leti za tem so Celjani le prišli do tako želene pokalne in tudi edine lovorike v zgodovini kluba. V finalu so z avtogolom Moldavca Vladislava Lunguja z 1:0 premagali Gorico in na takrat novi areni Petrol pred domačimi navijači dočakali tako želen trenutek.

S klopi jih je vodil Marko Pocrnjič, zdaj doktor nogometa in predavatelj na fakulteti za šport v Ljubljani, ki pa v slovenskem klubskem nogometu ni pustil globljega pečata.

Že naslednje leto so bili Celjani spet v finalu, na drugi strani je stal tokratni nasprotnik Koper, ki ga je vodil Vlado Badžim, in jih v Celju premagal po enajstmetrovkah. Po rednem delu igre je bil rezultat 1:1. Leto pozneje je Koper v drugem finalu prišel do druge zaporedne lovorike. Pod vodstvom istega trenerja je slavil z 1:0, strelec za zmago nad Mariborom – finale je bil spet v Celju – je bil branilec Aleksander Rajčević.

Kanarčki so edini poraz v finalu pokala doživeli leta 2009, ko jih je v Ljudskem vrtu premagal Interblock, primorske sanje o tretjem naslovu pa sta pokopala zadetka zdajšnjega in nekdanjega reprezentanta, Roberta Berića in Ermina Rakovića.

Leta 2012 se je nadaljevala agonija Celjanov v finalih pokala. Takrat so v Ljubljani po enajstmetrovkah izgubili proti Mariboru. Leto za tem se je zgodba ponovila. V finalu, ki ga je takrat gostil Koper, je bil zanje spet usoden Maribor. Tokrat po rednem delu igre in zmagi z 1:0.

Skratka, Celjani na finalne tekme slovenskega pokala nimajo lepih spominov. Za Koprčane velja ravno obratno.