V izdihljajih Jugoslavije so prišli do večne slave

"Pohod, ki ga je takrat v konkurenci številnih sijajnih ekip uprizorila Crvena zvezda, spada med največja presenečenja v zgodovini nogometa," pravijo številni še danes. Leta 1991, tik pred začetkom desetdnevne vojne za Slovenijo, ki je pomenila začetek razpada nekdanje Jugoslavije, je Crvena zvezda poskrbela za največji uspeh v zgodovini nogometa nekoč skupne države.

Zvezdniki številnih nacionalnosti na kupu

Leto pred tem je na tekmi med Dinamom in Crveno zvezdo v Zagrebu prišlo do velikih incidentov, ki so še dodatno oddaljili že tako sprti jugoslovansko in hrvaško stran, takratna skupna liga je razpadla, a v izdihljajih dočakala svoj vrhunec. Ekipa, ki so jo mnogi poimenovali kar edina še delujoča institucija v Jugoslaviji, je bila sestavljena iz nogometašev številnih narodnosti.

Robert Prosinečki, eden izmed njenih glavnih zvezdnikov, je bil Hrvat, Darko Pančev in Ilija Najdoski Makedonca, Miodrag Belodedici Romun, Refik Šabanađović bosanski musliman, zvezdniški napadalec Dejan Savičević in Slobodan Marović Črnogorca. S klopi jo je vodil bosanski Srb Ljupko Petrović.

Kljub temu je na igrišču delovala zelo enotno in bila antipod številnih nacionalističnih gibanj, ki so po državi takrat vse bolj pridobivala na veljavi.

Crvena zvezda je bila sicer že prej najuspešnejša nogometna ekipa s tega področja in vseskozi igrala vidno vlogo v evropskih pokalih, v pokalu državnih prvakov je bila četrtfinalistka v letih 1981, 1982 in 1987. Leta 1991, to je bilo obdobje velikega Milana, Napolija z Diegom Maradono, vrnitve angleških klubov v evropske pokale po tragediji v Hesylu, Marseilla na vrhuncu moči, zelo močnega münchenskega Bayerna in Barcelone Johana Cruyffa, so šli do konca.

Do polfinala so se sprehodili, v finale z bizarnim avtogolom

V prvem krogu so Beograjčani brez težav, s 4:1 in 1:1 odpravili švicarski Grashopper. V drugem so bili s 4:1, doma so zmagali s 3:0, v gosteh remizirali z 1:1, boljši od škotskega Rangersa. V četrtfinalu so bili od Dynama Dresdna uradno boljši s skupnim izidom 6:0, čeprav so na prvi tekmi zmagali s 3:0, na drugi pa v Nemčiji do 78. minute vodili z 2:1, a ker je bila takrat tekma zaradi navijaških izgredov prekinjena, je bila pozneje registrirana s 3:0 v korist Crvene zvezde.

Veliko bolj zanimivo je bilo v polfinalu. Tam so se Beograjčani udarili z Bayernom. Že na prvi tekmi v Münchnu so zmagali, čeprav so Nemci po 22 minutah igre vodili, a potem je tik pred odhodom na odmor po izjemnem protinapadu na 1:1 izenačil Pančev, Savičević pa v 70. minuti poskrbel za zmago z 2:1 in veliko prednost pred povratno tekmo. V Beogradu so gostje na povratni tekmi vodili z 2:1 in kazalo je, da bo še zanimivo, v zadnji minuti pa je Klaus Augenthaler zabil bizaren avtogol in številni navijači na Marakani so se veselili uvrstitve v veliki finale.

Ta je bil tistega leta na štadionu San Nicole v Bariju. Pred nekaj več kot 51 tisoč navijači se je Crvena zvezda udarila s fantastičnim Marseillom, ki ga je vodil Raymond Goethals in je na poti do finala zmagal na prav vseh tekmah, ki jih je odigral. Predvsem napadalna trojka Francozov, sestavljali so jo Anglež Chris Waddle, legendarni Ganec Abedi Pele in Francoz Jean-Pierre Papin, je bila strah vzbujajoča. Vsi so pričakovali, da se bo Marseille sprehodil do naslova, a so se ušteli.

Marseille se je postavil napadalno, Crvena zvezda zelo obrambno, igrala je kontroverzno in na protinapade. "Ko imate žogo, jo takoj podajte v noge nasprotnika, nam je govoril trener," se je pred nekaj leti na tisti finale spomnil Siniša Mihajlović, tudi on je takrat nosil rdeče-beli dres. Vseh 90 minut, pa potem tudi 30 minut v podaljšku, ni bilo golov in sledile so enajstmetrovke.

Nezgrešljivi z 11 metrov do večne slave

Pri teh je Francozom spodletelo že v prvi seriji, zgrešil je Manuel Amoros, Beograjčani so bili na drugi strani nezgrešljivi in ko je Pančev, s petimi goli najboljši strelec Crvene zvezde popotovanja do evropskega naslova, v peti seriji zadel, se je veliko slavje lahko začelo.

Ni bilo tako veliko, kot bi moralo biti, medtem je začela vihrati tudi vojna na Hrvaškem, a junaki, ki so takrat na jugu Apeninskega polotoka poskrbeli za velik uspeh, so kljub temu doživeli večno slavo.

Na njih se danes, skorajda četrt stoletja pozneje, še vedno spomni marsikdo. In tako bo verjetno še dolgo časa. Dvomimo namreč, da bo v bližnji prihodnosti, če sploh kdaj, klub s teh prostorov ponovil njihov uspeh. Bili so neponovljivi.