Leto 1994, Coruna, pogumni Srb in dvig roke, ki je zaznamoval njegovo življenje

Deportivo La Coruna, ki je pred tem 21 sezon prebil v prvi španski ligi, je bil leta 1988, ko je v klub prišla nova uprava na čelu z Augustom Cesarjem Lendoirom, sredi najtemnejšega obdobja svoje takrat več kot 80-letne zgodovine.

Za klubom, ki je bil pred tem dokaj stalen član španske nogometne elite in je v njej prebil 21 let, je bila še 15. drugoligaška sezona v nizu. Končal jo je na desetem mestu drugoligaške prvenstvene razpredelnice.

Novo vodstvo, nov trener in nov Deportivo

Arsenio Iglesias je Deportivo popeljal v višave. Foto: Reuters Z novim klubskim vodstvom, ki je v roke dobilo klub s številnimi dolgovi, a finančno stanje kmalu popravilo, se je vse spremenilo na bolje. Ena prvih potez novih ljudi, ki so prišli na štadion Riazor, je bila, da so za trenerja ustoličili nekdanjega dolgoletnega nogometaša Deportiva Arsenia Iglesiasa.

Že v prvi sezoni je močno popravil prvenstveno uvrstitev in jo končal na četrtem mestu. V drugi sezoni je bil drugi in Deportivo po dolgih 19 letih čakanja vrnil v prvo ligo.

V sezoni 1991/92 se je Deportivo mučil, redni del sezone končal na 17. mestu in se skorajda ekspresno vrnil med drugoligaše. Izpadu se je izognil po zmagi nad Betisom v dodatnih kvalifikacijah.

Leta 1992, po veliki finančni injekciji, so pri Deportivu v novo sezono krenili ambiciozno kot še nikoli. Za 600 milijonov takratnih španskih pezet so iz Južne Amerike pripeljali takratna brazilska reprezentanta, napadalca Bebeta in vezista Maura Silvo, ki sta dve leti pozneje z Brazilijo osvojila naslov svetovnega prvaka v ZDA.

Vzpon in priložnost za prvi naslov v zgodovini

Bebeto je v Španijo in Coruno prišel kot velika okrepitev. Foto: Getty Images Deportivo je takoj poskočil po prvenstveni lestvici, bil vso sezono pri vrhu in jo na koncu končal na tretjem mestu. Zaostal je le za velikanoma španskega nogometa, prvakom Barcelono in Real Madridom, in se prvič v klubski zgodovini uvrstil v evropske pokale. Bebeto je bil v svoji prvi evropski sezoni z 29 goli takoj najboljši strelec španskega prvenstva.

Sezono za tem je bil Deportivo še boljši. Večji del prvenstvene sezone je prebil na prvem mestu, a v zaključku sezone z dvema remijema na zadnjih treh prvenstvenih tekmah, ki jih je pred tem odigral, Barceloni dopustil, da je pred zadnjim prvenstvenim krogom skočila tik zanj.

Kljub vsemu je imel Deportivo pred zadnjim krogom vse v svojih rokah. S točko prednosti je bil na vrhu še vedno pred Barcelono in za prvi naslov španskega prvaka v takrat 88 let trajajoči klubski zgodovini potreboval zmago.

Deportivo : Valencia 0:0

Drama na Riazorju in plačanci iz Valencie

Zvezdniško zasedbo Barcelone je v tisti sezoni vodil legendarni, zdaj žal že nekaj časa pokojni Nizozemec Johan Cruyff. Foto: Reuters Medtem ko je Barcelona na zadnji prvenstveni tekmi gostila Sevillo, ki se je potegovala za mesto v Evropi, je imel Deportivo navidezno lažjo nalogo. Na domačem štadionu je pričakal Valencio, ki je bila na sedmem mestu in ji je bilo vseeno, kako se bo njen zadnji prvenstveni nastop v sezoni 1993/94 razpletel.

Pa ji ni bilo. Takratni član Valencie Fernando Finer je v intervjuju leta 2008 le potrdil to, kar so že takrat vedeli vsi. Barcelona je nogometašem Valencie obljubila bogate denarne nagrade, če v zadnjem krogu premagajo Deportivo. Ta se je na Riazorju, na katerega se je nagnetlo 33 tisoč ljudi, mučila z Valencio, ki se je upirala in trudila, kot da bi šlo za naslov svetovnega prvaka.

Sprva je sicer celo kazalo, da za zgodovinski naslov sploh ne bo treba zmagati, saj je Barcelona na Camp Nouu proti Sevilli dvakrat zaostajala, najprej z 0:1 in ob polčasu še z 1:2, a ko je za sanjsko moštvo takratnega trenerja Johana Cruyffa na začetku drugega polčasa izid izenačil Hristo Stoičkov, v 70. minuti za preobrat poskrbel Romario (delo sta za mirno zmago s 5:2 potem dokončala Michael Laudrup in Jose Mari Bakero), je bilo jasno, da bo treba zmagati.

Enajstmetrovka za naslov, na katerega so čakali 88 let

V dresu Deportiva je igral sedem let. Foto: Getty Images Na semaforju nabito polnega štadiona Riazor so se minute vse bolj približevale številki 90, na njem pa je še vedno pisalo 0:0. V tem primeru bi imela v takratnem sistemu točkovanja, v katerem je zmaga prinesla dve točki, remi pa eno, Deportivo in Barcelona isto število točk, 56, a bi šel naslov po zaslugi boljše razlike v zadetkih v Katalonijo.

Čas v Coruni je iztekal, ljudje na štadionu so obupovali, ko je na Galicijo skozi oblake posijal žarek upanja. Velik žarek upanja. V nasprotnikovem kazenskem prostoru je v 87. minuti prodiral španski branilec Nando, preigral rojaka Joseja Serera v vrstah gostov in padel po tleh, sodnik Antonio Jesus Lopez Nieto je za sekundo zastal, močno pihnil v svojo piščalko in z roko pokazal proti sredini kazenskega prostora. Enajstmetrovka!

Siceršnji izvajalec najstrožjih kazni pri Deportivu, španski vezist Donato, k najbolj odgovorni nalogi v skoraj stoletju klubske zgodovine, ni mogel pristopiti. Deset minut pred tem je namreč odšel na klop.

Za Bebeta, z naskokom najboljšega strelca ekipe, ki je bil logični drugi izvajalec enajstmetrovk, je bilo preveč. Prosil je, naj k žogo v roko vzame kdo drug.

Odgovornost je prevzel Miroslav Djukić in zaznamoval svoje življenje

Po koncu tekme je s sklonjeno glavo zapustil igrišče. Foto: rcdeportivo.es Roko je dvignil pogumni Miroslav Djukić. Srbski branilec, ki je bil v Deportivu že četrto leto in je bil steber z naskokom najboljše obrambe v Španiji. Deportivo je namreč v tisti sezoni na 38 tekmah prejel vsega 18 golov. Kar 24 golov manj od druge najboljše obrambe v ligi!

Srbski reprezentant je kakšni dve minuti za piskom ob smrtni tišini in veliki napetosti na Riazorju, ki je čakal na eksplozijo, žogo postavil na belo točko. Številni navijači so bili preveč živčni, da bi spremljali najbolj pomemben strel v zgodovini svojega ljubljenega kluba. Tudi za nekatere nogometaše Deportiva je bilo preveč. Klečali so na tleh in molili k bogu.

Veliko razočaranje po zapravljeni enajstmetrovki Foto: rcdeportivo.es Medtem je Djukić počakal na sodnikov žvižg, globoko vdihnil, zatekel proti žogi in streljal. Slabo. Po tleh, ne preveč natančno in niti ne močno je udaril v desni vratarjev kot, tako da Jose Gonzalez ni imel težkega dela. Prej nasprotno. Žogo je celo ujel.

Vratar Valencie je skupaj s svojimi soigralci takoj za tem skočil v zrak in dal vedeti, da gostom za končni razplet za Deportivo zgodovinske tekme še zdaleč ni vseeno. Medtem so nogometaši Deportiva popadali na tla, saj so vedeli, da je konec. In je nekaj minut pozneje tudi bilo.

Na Riazorju 0:0, na Camp Nouu 5:2 in naslova, svojega takrat 14. prvenstvenega, se je veselila Barcelona. Takrat sanjska katalonska nogometna zasedba, ki je hudo streznitev doživela le štiri dni pozneje, ko je v velikem finalu lige prvakov v Atenah presenetljivo doživela polom in proti Milanu izgubila z 0:4.

Drama na Riazorju na tekmi med Deportivom in Valencio leta 1994:

Lestvica španske lige po koncu sezone 1993/94:

Tribune Riazorja, štadiona Deportiva, so Srbu takoj po zapravljenem strelu oprostile. "Djuka, prijatelj. Coruna je s tabo," se je zaslišalo z njih. Foto: Getty Images

S tribun se je takoj zaslišalo: Prijatelj, Coruna je s tabo!

"Djuka, amigo. La Coruna esta con tigo!" se je takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu na Riazorju zaslišalo s tribun. "Djuka, prijatelj. Coruna je s tabo," so bile besede, s katerimi so navijači poskušali potolažiti enega svojih najbolj srčnih in priljubljenih nogometašev.

Lepe besede tolažbe, ki so takrat 27-letnemu srbskemu branilcu zagotovo pomenile veliko, a ga niso mogle potolažiti. Že takrat je namreč vedel, da je navkljub več kot 300 nastopom v prvi španski ligi in številnim drugim dosežkom 14. maja leta 1994 postal tisti nogometaš, ki ga bodo pomnili predvsem po zgolj enem. Najbolj pomembni enajstmetrovki v zgodovini španskega nogometa, kot so jo številni označili, in predvsem tem, da jo je zapravil.

Potem je za Deportivo igral še tri sezone, bil sezono za usodnim strelom z njim spet drugi, leta 1997 pa je, ironično, pristal prav pri Valencii, z njo dvakrat zaigral v finalu lige prvakov in leta 2002 tam dočakal tudi svoj prvi naslov španskega prvaka.

Toda morda še bolj kot prvenstvene lovorike, ki jo je osvojil na Mestalli, se je razveselil prvenstvenega razpleta leta 2000. Takrat, ko je Deportivo, ki je danes spet drugoligaš, prišel do prve in tudi zadnje prvenstvene lovorike.

Super Deportivo, ki je leta 2000 pregnal demone

Roy Makaay in soigralci so leta 2000 pokorili špansko konkurenco. Foto: Reuters Leta 2000 je Deportivo končno osvojil naslov španskega prvaka, potem ko je osvojil 69 točk in za pet točk prehitel Barcelono na drugem mestu.

V tistem moštvu, ki ga je vodil Javier Irureta, je z 22 prvenstvenimi goli blestel nizozemski stroj za zadetke Roy Makaay, ki si je garderobo na Riazorju delil s številnimi znanimi nogometaši. S sijajnim brazilskim driblarjem Djalminho, njegovima rojakoma Flaviem Concecaiom in Maurom Silvo, zdajšnjim selektorjem Argentine Lionelom Scalonijem, portugalskim napadalcem Pedrom Pauleto, srbskim vezistom Slavišo Jokanovićem in še nekaterimi.

To je bilo najbolj zlato obdobje v zgodovini kluba. Super Deportivo, kot so klicali takratno zasedbo, je v naslednjih letih prvenstveno sezono še dvakrat končal na drugem, dvakrat pa na tretjem mestu in leta 2002 prišel tudi do ene od treh lovorik, ki jih je do zdaj osvojil. Naslova španskega pokalnega prvaka, ki ga je postavil ob bok prvenstveni lovoriki izpred dveh let, in še enega španskega pokala, ki ga je osvojil leta 1995.

Še bolj kot s tem pa se je Deportivo takrat izkazal v ligi prvakov, v kateri je leta 2004 prišel vse do polfinala in tam izgubil proti poznejšemu evropskemu prvaku Portu Joseja Mourinha.

Ko je leta 2000, takrat kot član Valencie, opazoval, kako so njegovi nekdanji soigralci postali prvaki, je dejal: "Bog očitno obstaja. Zaslužili so si. Zdaj je moja duša mirna." Foto: Reuters

Leta 2000 je našel svoj mir

"Dan, ko sem zapravil enajstmetrovko na tisti tekmi proti Valencii, je bil najbolj žalosten v mojem življenju. Slika tistega dne me je preganjala dolgo časa. Dolgo sem se tolkel po glavi in se spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo. Vem, koliko truda je bilo vloženega v tisto sezono in kaj bi naslov pomenil navijačem Deportiva. Bilo je že tako hudo, da sem skoraj znorel. Zdaj, ko je Deportivo končno le prišel do zasluženega naslova, sem si rekel, da bog obstaja. Zdaj je moja duša spet mirna," je takrat v odmevnem intervjuju dejal Djukić, ki je na lastni koži občutil, da je izvajanje enajstmetrovk nekaj najlažjega in najtežjega hkrati. Najlažje zato, ker je priložnost za zadetek z enajstih metrov velika. Najtežje zaradi tega, ker vsi pričakujejo, da boš zadel. Sam je to dojel na najbolj krut možen način.

"Kaj bi bilo, če bi bilo," se 54-letni Srb, ki zdaj sedi na klopi španskega drugoligaša Sportinga Gijona, verjetno sprašuje še danes. Vsaj delček odgovora na vprašanje je ob "proslavi" 25. obletnice usodnega strela z enajstih metrov ponudil Bebeto.

"Kdo ve, kaj bi bilo, če bi streljal jaz. Morda bi tudi jaz zgrešil," je lani povedal Brazilec, ko je govoril o enem najbolj znamenitih trenutkov v zgodovini španskega nogometa, o katerem je bilo napisanih na stotine člankov, o njem pa so posneli tudi dokumentarni film. O enajstmetrovki, ki je zaznamovala številna življenja številnih ljudi, a v prvi vrsti predvsem enega. Miroslava Djukića.

Bogata nogometna pot, ki se je ustavila tudi v Charleroiju

Največje uspehe je doživel v dresu Valencie. Foto: Getty Images Miroslav Djukić je nogometno pot začel pri Mačvi iz Šabca, se potem leta 1989 preselil v Rad iz Niša, kjer je prebil le eno sezono.

Potem ga je pot vodila v Deportivo, pri katerem je ostal sedem let. Leta 1997 je prestopil v Valencio in bil njen član šest let.

Zadnjo sezono je odigral v španskem drugoligašu Tenerifeju in leta 2004 pri 38 letih sklenil bogato nogometno pot, v kateri je zbral 346 nastopov v prvi španski ligi in se v njej veselil enega naslova prvaka.

Z Valencio je osvojil še španski pokal leta 1999, v tem tekmovanju pa štiri leta pred tem zmagal tudi z Deportivom, s katerim se je tistega leta veselil tudi zmage v španskem superpokalu.

Na nepozabni tekmi med Slovenijo in Jugoslavijo v Charleroiju leta 2000 Foto: Getty Images V srbski reprezentanci je odigral 49 tekem in zabil dva gola. Zaigral je na enem velikem tekmovanju, na evropskem prvenstvu leta 2000, na katerem so Srbi, ki so takrat nastopali pod imenom Jugoslavija, prišli do četrtfinala. Da, zaigral je tudi na tisti legendarni tekmi proti Sloveniji v Charleroriju.

Trenersko pot je začel na klopi mlade srbske reprezentance in z njo leta 2007 zaigral v finalu evropskega prvenstva.

Pozneje je postal tudi selektor članske srbske reprezentance, v vlogi trenerja pa nastopil tudi pri beograjskem Partizanu, belgijskem Mouscronu, Al Shababu iz Združenih arabskih emiratov ter španskih klubih Herculesu, Valladolidu, Valencii, Cordobi in Sportingu Gijonu, katerega klop greje od decembra lani.