Novakovič piše zgodovino Kölna

V Sloveniji se nanj ob vsaki slabši predstavi usuje plaz kritik, a selektor Matjaž Kek še vedno verjame vanj. In ima, vsaj sodeč po številkah, povsem prav. Čeprav je v izbrani vrsti debitiral šele nekaj mesecev pred 27. rojstnim dnevom, se je v petih letih prebil do 19 reprezentančnih golov in je drugi najboljši strelec v zgodovini Slovenije. Pred njim je le še Zlatko Zahovič. Podobno velja tudi za njegovo strelsko statistiko v Kölnu. V vrste tega kluba je prišel leta 2006 iz bolgarskega Litexa in se hitro uveljavil. Takrat je bil Köln še drugoligaš. V prvi sezoni na štadionu RheinEnergie je s soigralci končal na devetem mestu prvenstvene razpredelnice, v drugi pa bil prav Milivoje Novakovič tisti, ki je bil najbolj zaslužen, da se je Kölnu uspelo prebiti med elito. Z 20 prvenstvenimi goli je bil tudi najboljši strelec prvenstva. Odtlej Novakovič in soigralci niso izpadli iz elitnega nemškega nogometnega razreda.

V vsem času, ki ga je prebil v Kölnu, je imel 31-letni Ljubljančan nemalo težav. Ni mu vselej šlo tako, kot si je želel. Začetki so bili težavni, nekaj časa je bil celo tarča navijačev, ki so od napadalca, za katerega je Köln odštel skorajda milijon in pol evrov, pričakovali več. A kmalu jih je utišal in postal njihov ljubljenec. Zabijal je tako pogosto, da se ga je kmalu prijel vzdevek ''Novagol''. Je celo tako priljubljen, da so v njegovo čast napisali tudi himno. In ko je bil pred tedni po nekaj tekmah brez zadetka in slabših rezultatov Kölna spet tarča kritikov, je kmalu odgovoril na način, ki mu je najbolj domač – z goli. Najprej je z dvema goloma pomagal do zmage nad prvakom Bayernom Münchnom, se vmes med strelce vpisal tudi na reprezentančni tekmi v Albaniji, v nedeljo pa dva gola prispeval še pri zmagi nad Mainzom. In z njima na večni lestvici klubskih strelcev prehitel Wolfganga Overatha ter se prebil na tretje mesto lestvice strelcev vseh časov v zgodovini Kölna.

Doslej je v dresu ''kozličkov'' zabil 67 golov na 143 tekmah v vseh tekmovanjih. In zdi se, da jih bo še nekaj. Ne bi bilo presenečenje, če bi v Kölnu ostal do konca kariere. V Nemčiji ga častijo, med tamkajšnjimi navijači spomin na vse gole, ki jih je zabil, ne zbledijo tako hitro kot pri nas.

V Sloveniji je bil pred dvema letoma nesporna številka ena. Zdaj je vse več takšnih, ki bi si namesto njega v prvi postavi želeli kakšnega drugega, mlajšega nogometaša. Marsikomu gre v ''nos'' njegovo pogosto kriljenje z rokami na igrišču, zavračanje medijev in še marsikaj. A tak pač je. Na njegovi poti mu ni bilo nič podarjenega. Ko so ga še kot mladinca odslovili pri Olimpiji, ga je na poti prek nižjih avstrijskih lig do statusa, ki ga ima zdaj, spremljala le peščica najbližjih. In tistim je ostal zvest. Tako kot je njemu zvesta nogometa žoga. Ta ga nemalokrat posluša in konča tam, kjer si želi. V mreži.