Nejc Vidmar: Las Vegas, poroka in zdaj prestop?

Z nogometom se je začel ukvarjati na Krimu, od tam se je preselil k Olimpiji, pri kateri je bil skupaj s še nekaterimi zdaj uspešnimi nogometaši (Dejan Djermanović, Nejc Skubic, Darko Zec, Enes Rujović …), a v klubu, za katerega srčno navija že od majhnih nog, ostal le kratek čas. ''Prišel sem, potem pa je Olimpija propadla. Vse selekcije so šle v nižje lige, jaz pa sem se preselil v Domžale,'' se je nekaj let v preteklost zazrl Nejc Vidmar, ki je že od nekdaj vedel, da bo vratar. Pri mnogih je drugače, njega pa je že od nekdaj vleklo med vratnici. ''To je me vedno privlačilo. Tudi ko smo igrali s prijatelji, sem se vedno postavil v gol. Nikoli nisem imel želje, da bi igral,'' pravi Ljubljančan, ki se je nad nogometom navdušil v času nogometne evforije na prelomu tisočletij, ko se je Slovenija prvič uvrstila na veliko tekmovanje. Vzornika nikoli ni imel, se pa je navduševal nad Nemcem Oliverjem Kahnom in Špancem Santiagom Canizaresem, občudoval pa je tudi Boruta Mavriča. ''On je bil špica,'' priznava še danes vratar, ki je imel na dosedanji poti srečo s poškodbami, čeprav se tudi on seveda ni mogel ogniti nekajtedenskim počitkom zaradi zdravstvenih težav. ''Manjših poškodb je bilo kar nekaj, imel sem tudi zlomljeno nogo, verjetno sem imel polomljene že vse prste na rokah, a to je povsem normalno. Hujših poškodb ni bilo, tako da lahko le potrkam na les,'' je povedal.

Nase je prvič resneje opozoril na dvoranskem all star turnirju pozimi leta 2009, ko je bil najboljši vratar turnirja, Domžalčani pa so osvojili naslov. ''Takrat sem začutil, da lahko branim tudi na tako visoki ravni, kot je prva liga. Videl sem, da se da. Res je, da je šlo za mali nogomet, a sem vseeno dobil prepotrebno samozavest, ki mi je potem še kako koristila. To je bila prelomnica,'' je priznal in dodal: ''Potem sem si prizadeval, da bi se prebil v prvo ekipo, kar mi je pozneje tudi uspelo. Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom pri 18, 19 letih branil v prvi ligi, mu ne bi verjel. Pa mi je uspelo. Na moji poti je bilo tudi nekaj padcev, a sem se vedno pobral. Zelo sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel doslej. Seveda pa imam še veliko višje cilje. Iz dneva v dan delam na tem, da sem čim boljši in pazim na vsako malenkost. Da le ne bo poškodb, pa bo vse dobro. Sem zelo samozavesten in nikomur ne bom priznal, da je boljši od mene. Tudi, če bo na drugi strani Iker Casillas, bom prepričan, da sem boljši od njega, čeprav to seveda ni res.'' V prvoligaški konkurenci je debitiral pod vodstvom Vlada Badžima avgusta 2009, zanimivo, prav na tekmi proti ljubljeni Olimpiji. V tisti sezoni je bil prvi vratar Domžalčanov, pozneje je imel prednost Darko Brljak, s katerim sta bila bitko za številko ena, a vseeno ostala dobra prijatelja. ''To je bila velika, zdrava konkurenca. Vsak si je seveda želel, da bi branil, a sva bila prijatelja in spodbujala drug drugega. Ko sem postal prvi vratar, je bilo najtežje. Ne govorijo kar tako, da je vselej težje braniti kot pa napadati. Tudi pri meni je bilo tako. Čutil sem pritisk, naredil tudi nekaj napak in si privoščil nekaj neumnosti. A to je bila pot, ki sem jo moral prehoditi. Prav zato sem zdaj veliko bolj zrel, kot sem bil pred leti,'' je ugotovil. To je bilo obdobje, ko se je prebijal med najboljše. Zdaj je že nekaj časa uveljavljen. Je nesporna številka ena Domžalčanov in eden izmed najboljših vratarjev v ligi. Tudi v tej sezoni je branil redno, čeprav ga je za nekaj časa ustavila poškodba. Ko ga ni bilo, je ekipa igrala dobro, a sam se ni bal, da se bo po okrevanju usedel na klop. ''Vselej je prisotnega malce strahu, a po drugi strani sem bil zelo vesel, ker je ekipa igrala dobro. Potem sem okreval in se hitro vrnil med vratnici. Odigral sem pet tekem, lahko sem kar zadovoljen s tem, kako sem branil, čeprav še zdaleč nisem bil povsem stoodstoten. Zato pa bodo zimske priprave tudi toliko bolj pomembne, da se dobro pripravim na nadaljevanje sezone,'' je dejal.

Malenkosti, ki delajo razlike

S soigralci, med katerimi je kljub mladosti med najstarejšimi, je trenutno na visokem tretjem mestu, kar je za marsikoga presenečenje. Domžalčani pod vodstvom trenerja Stevana Mojsilovića igrajo dober, moderen nogomet, ki je marsikoga navdušil. ''Rabili smo nekaj časa, da smo se navadili na njegov način dela, zato se v minuli sezoni še ni videlo vpliva njegovega dela. Zdaj smo osvojili njegov pristop in rezultati so vidni. Vcepil nam je svojo miselnost in svoj način igre. V slovenski nogomet je prinesel nov veter, kar je seveda dobrodošlo. Vidi se, da prihaja iz drugega okolja, da razmišlja drugače. Najbolj se od drugih trenerjev, ki smo jih imeli, razlikuje po miselnosti in pristopu k nogometu. Disciplina in agresivnost sta tisti, na kateri prisega,'' je srbskega trenerja pohvalil Vidmar, ki ne dvomi o tem, kakšne cilje si morajo Domžale zadati za drugi del sezone. ''Smo tretji, treba je gledati samo navzgor. V obrambi smo v prvem delu sezone igrali kar solidno. Upam, da nam bo zdaj stekel še napad. Predvsem rezultate na domačih tekmah moramo popraviti, moramo zmagati na več domačih tekmah. Da bi se nas le ognile poškodbe, pa bo vse v najlepšem redu. Sem optimist,'' je še povedal mladi, a izkušeni vratar, ki je doslej v slovenski prvi ligi zbral 73 nastopov. S tem, kako delajo v Domžalah, je zadovoljen. ''V Domžalah delajo dobro na vseh področjih. Od spletne strani, do angažiranja v dobrodelne namene in raznoraznih akcij, s katerimi navijače vabimo na tribune. To so malenkosti, ki delajo razlike. Malenkosti, ki prinašajo majhne korake, v prihodnosti pa se bo zgodil tudi večji premik. Ljudje, ki vodijo klub in seveda tudi Grega Krmavnar, ki skrbi za odnose z javnostjo, si zaslužijo velike pohvale. Domžale so pravi klub,'' s pohvalami na račun delodajalcev ni skoparil Vidmar. Ko beseda nanese na finance, je zgodba seveda nekoliko manj optimistična, a za slovenske razmere vseeno dobra. ''Izplačila so dokaj redna. Res je, da se sem in tja zgodi kakšna rahla zamuda, a časi so težki, zato se nimamo kaj pritoževati. V klubu se trudijo. Seveda pa v slovenskem nogometu ni veliko denarja. Za sproti je, za kaj več pa ne. Že deset let se ukvarjam z nogometom, posvečen sem mu stoodstotno in seveda si tudi jaz želim, da bi bil lahko, ko bom odšel v pokoj, miren. Pa to ne pomeni, da bom po prenehanju igranja nogometa sedel križem rok, še zdaleč ne. Tudi po koncu kariere bom skušal delati nekaj, kar me bo veselilo. Bi bil pa zelo vesel, če bi takrat lahko ugotovil, da sem po letih in letih igranja nogometa prihranil nekaj denarja,'' je razkril želje za prihodnost.

Ambicija, ki še zdaleč ni presenečenje. Tako je pri vseh slovenskih nogometaših, naš sogovornik ni izjema. Želja po tujini v njem tli od tekme, ki jo je z mlado reprezentanco pred leti odigral v Franciji. ''Tekma z mlado reprezentanco, ko smo gostovali v Franciji, je ob osvojitvi pokalnega naslova z Domžalami prav gotovo tista, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin. Takrat je bilo na tekmi mladih reprezentanc 12, 13 tisoč ljudi. Ko so nas peljali na štadion ob policijskem spremstvu, je bila pred štadionom že nekaj ur pred tekmo že gruča ljudi. Takrat sem se na lastne oči prepričal, kako v tujini dojemajo nogomet. In si seveda zaželel, da bi bil tudi sam nekoč del tega,'' je razkril. In tako smo prišli do teme, ki je v njegovem primeru še kako aktualna. V Sloveniji je že osvajal lovorike, nastopal za mlado reprezentanco, na najvišji ravni je zbral že skorajda 100 nastopov v vseh tekmovanjih. Pri 23 letih ima dokaj bogato osebno izkaznico, ki bi jo v prihodnosti seveda rad še dodatno obogatil. Že januarja letos? ''Nekaj se je že dogajalo, nekaj se še, a še nič konkretnega. Trenutno ne razmišljam o tem, vse prepuščam drugim. Mislim le na to, da bi se čim bolje pripravil za nadaljevanje sezone in Domžalam pomagal do čim boljših rezultatov,'' je bil pričakovan odgovor, s katerim je postregel. Nekoliko bolj konkreten je bil, ko je beseda nanesla na vprašanje, kakšno ponudbo bi sprejel. ''Pogovarjal sem se že z nekaterimi nogometaši, ki so igrali ali pa še igrajo v tujini, in vse še zdaleč ni tako lepo, kot se morda zdi na prvi pogled. Vsako morebitno ponudbo, ki bo prišla, bom seveda dobro preučil, a za vsako ceno ne bom silil v tujino. Šel bom tja, kjer bom ocenil, da se lahko še naprej razvijam, seveda pa bom gledal tudi na denar, čeprav ta še zdaleč ni v ospredju. Če bom odšel v tujino, bom odšel predvsem zaradi napredka. Če nekaj časa igraš v tujini, imaš tudi lažje delo pri iskanju novih klubov. Lažje boš dobil nov klub, kot pa ne kdo, ki že deset let igra v domači ligi,'' so bile besede 187 centimetrov visokega vratarja. Še druga večna tema v pogovorih z nogometaši, ki se prebijajo v ospredje. Reprezentanca. Tam že vrsto let kraljuje Samir Handanović, za njim prihaja Jan Oblak. Lahko nekoč v izbrani vrsti pričakujemo tudi Vidmarja? ''Če bi zdaj rekel, da bom nekoč zamenjal Handanovića, bi se mi vsi smejali, a nikoli ne reci nikoli. Moraš biti ambiciozen in verjeti vase. Ne na nazadnje je prav Samir tisti, ki je vsem slovenskim vratarjem pokazal, da lahko s trdim delom in vero vase prideš do takšnega nivoja, na katerem je on. Da braniš v enem izmed največjih klubov na svetu in sodiš med najboljših pet vratarjev na svetu. Kakorkoli že, zdaj ni čas za sanje. Le delo, delo in delo. To je vse, kar me trenutno čaka,'' je z zrelim odgovorom pogovor zaključil mladenič, ki zimske praznike preživlja v ZDA, kjer se je pred dnevi odločil za velik življenjski korak. Dolgoletni spremljevalki Sandri je nadel poročni prstan. Zdaj je čas za nov korak. Za selitev v tujino.