Mraz pritiskal do kosti, Turek na tipkovnico

Če je bilo še ob našem prihodu v JAR zaslediti prisotnost prijetno toplih sončnih žarkov in se je zdela zima zgolj posrečeno naključje ujemanja s koledarskim zaporedjem, je mati narava kmalu poskrbela, da se je vse zavrtelo v drugo smer. Veliko bolj hladno in neprijazno. Prvi teden sem vsaj dvakrat oblekel kratke hlače, saj me je v takšno odločitev preprosto sililo všečno sonce in konkretnih, vsaj nekaj čez 20 stopinj ''podlage''. Idila se je razbohotila v Polokwaneju na dvoboju med Slovenijo in Alžirijo, ko so nastopile malodane udarne poletne temperature. Pač, tekma se je vila v zgodnjih popoldanskih urah in ugodje je bilo popolno. Takrat je bila še nedelja. Pa pride naslednji dan, vnovič sije razposajeni južnoafriški sonček, mi pa brez odvečnih kosov oblačil na obisku levjega parka. Kaj bi lepšega? Kanček se je sicer že najavljal hladnejši veter, a le do nemotečih in ne preveč izrazitih meja. Nato pa nastopi torek. In z njim vred napoved, da se bo temperatura čez dan spustila grobo pod 10 stopinj, ponoči pa bo celo v neposredni bližini ledišča. V času nogometnega svetovnega prvenstva, ki slovi po toplih in soparnih večerih ter sproščenem spremljanju tekem v družbi nekje na odprtem.

Kapa kot suho zlato

Kmalu se je napoved, ki naj bi se razpotegnila čez cel teden in spustila pod ničlo, žal izkazala za pravilno. Sploh je bil nagajiv veter, ki je pritiskal do kosti. In to že sredi dneva, kar ni predstavljalo nič obetavnega pred nočjo. Ker sem si imel v večernih urah namen v živo ogledati nogometno poslastico med Brazilijo in Severno Korejo, je bil občutek nelagodja še večji. Zakaj se je vreme spremenilo v skrajno zimskega prav nocoj? Potrebno se je bilo torej topleje obleči, pri čemer pa nastopi težava, če v kovčku ni dovolj konkretno debele bunde, ki bi prišla kot naročena pri reševanju zimskih južnoafriških težav. Zato je bilo potrebno poseči po rezervnem načrtu in nase navleči čim večje število majic z dolgimi rokami ter puloverjev. Tako smo se na pot na Ellis Park vsi ''zadekani'' odpravili trije slovenski novinarji, vsi veseli, da v Sloveniji med prtljago nismo pozabili uvrstiti še kape. No, v bistvu le dva, saj jo je tretji, naš fotograf, kupil pred nekaj dnevi, na njeni črni podlagi pa se je šopiril napis South Africa. Je že slutil, da jo bo krvavo potreboval.

V sredo že pod ničlo

Dvoboj med petkratnimi svetovnimi prvaki in azijskimi ''neznanci'' se je začel ob 20.30, zato smo se na pot odpravili malce čez 17. uro. Do okolice štadiona smo zaradi povečane gneče potrebovali uro vožnje, nato pa je sledil še krajši sprehod do samega prizorišča. Nad Johannesburg se je vmes spustila noč, z njo pa je zavladal še hujši mraz. Kmalu naša, iz preventivnih razlogov večplastna oblačila, niso več zadoščala. Potrebno je bilo čim hitreje najti vstop v medijski center, nato pa je sledila selitev na tribuno. Tu pa so padale žrtve. Čeprav smo vedeli za napoved, smo bili kot po tekočem traku oblečeni premalo. In nismo bili edini. Stanje je bilo za nekatere tako nevzdržno, da so se ob polčasu raje preselili v medijski center, kot da bi še naprej spremljali dvoboj. Pa čeprav je igrala Brazilija, največja nogometna velesila vseh časov. Zato kapa dol vsem brazilskim navijačem in navijačicam, ki so znali v takšnih razmerah bodriti svojo reprezentanco na svoj, značilen način. V sredo naj bi se za nameček še shladilo, saj naj bi se živo srebro že zjutraj spustil krepko pod ničlo. In tako še cel teden naprej, le konec tedna naj bi čez dan dočakali pozitivno temperaturo z dvomestno številko. Pa še ta ne presega ducata.

Turek ekspresno na Facebooku

Kakorkoli že, ob nekaterih všečnih potezah Brazilcev, na koncu pa tudi Severnih Korejcev, smo za hip pozabili na tegobe. Slednjih pa pred, med in po tekmi zagotovo ni čudil mladi Turek, ki se je znašel med akreditiranimi novinarji, čeprav s svojim početjem niti ni širil kakšnega opaznega sporočila o ljubezni do nogometne igre. Ali vsaj spremljanja spektakla, kot ga prinaša nastop Brazilije. In kaj tako čudnega je počel Turek? Ko je prispel na svoje mesto, tudi njemu je bil kot meni dodeljen majhen sedež brez pisalne mize, ki bi nam močno olajšala posel, se je vseeno kot otrok razveselil ponujenega kabla za internetno povezavo. Takoj je v hudem mrazu, ko je ostale bolj skrbelo vprašanje, kam skriti roke brez rokavic, odprl prenosni računalnik, nekaj minut pred tekmo zaprosil najbližjega soseda, če ga lahko slika, se naslonil na ograjo in z ogromnim nasmeškom poziral, v ozadju pa se je ponujal mogočni prizor polnih tribun Ellis Parka. Čim je prejel fotoaparat, ga je še isto sekundo povezal z računalnikom, si shranil fotografijo in si jo nato pripel na priljubljeno socialno mrežo, Facebook. Medtem se je tekma že začela, Robinho je že predstavil nekaj vragolij, a ga to ni kaj prida zanimalo. Vztrajno je preverjal na profilu, če je kdo že opazil svežo fotografijo, svež in atraktiven dokaz, da se je na SP udeležil srečanja Brazilije.

Moteče vpitje v računalnik

Nato pa je prišel na vrsto Skype. Praktični pripomoček, ki pride prav na oddaljenih potovanjih, saj se lahko zgolj z omogočeno povezavo z medmrežjem praktično zastonj po mili volji pogovarjaš z izbrano vrsto. Turek je najprej ''poklical'' prijatelja, ki je bil v svojem domu pred računalnikom oblečen le v spodnjo majico. Očitno mu je moj sosed na nogometni tekmi v Johannesburgu potarnal o neznosnih vremenskih razmerah, saj je njegov znanec odhitel v omaro in se pred spletno kamero vrnil oblečen v črno kapo ter šal, pri tem pa se je še neznansko smejal. Vmes se je Turek pogovarjal tudi z njegovo ženo, nato poklical vsaj še deset drugih ljudi in pri tem neznansko užival. Vsakemu je namreč obrnil prenosni računalnik v smer zelenice, tako da je lahko majhna kamera ujela veličastno dogajanje in ga prenesla v tople turške domove.

V takšnem ritmu je dočakal konec tekme. Dvoboja, pa čeprav je bil fizično prisoten na štadionu, sploh ni spremljal. Ves čas je pritiskal le tipkovnico na ''prenosniku''. Seveda sem se spraševal, zakaj se je potem takem sploh odločil za ogled? Mu je za izpolnitev cilja zadoščal že fizični dokaz, da si je v živo ogledal dvoboj znamenitih Brazilcev, ostale ''podrobnosti'' pa so mu bile zgolj obrobnega značaja? In kako je sploh prejel akreditacijo s strani Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Prezebli sosedje smo ga sprva opazovali z začudenjem, nato pa smo se že navadili njegovih vpitij v računalnik (v prisotnosti hrupnih vuvuzel in bučnih brazilskih navijačev se je preko programa Skype zelo težko pogovarjati sredi tribune) ter obračanj le tega v smeri igrišča. Morda pa je odšel nato domov in si tekmo ogledal v posnetku po televiziji …