Ko se srečajo levi in levjesrčni nogometaši

Ko smo se pred odhodom v JAR pogovarjali s slovenskimi nogometaši, ki so nam v nedeljo pričarali toliko lepega, je velika večina za najbolj tipično afriško žival označila prav leva.

Mogočno zver, gospodarja savan, s katero se ni preveč prijetno srečati v naravnem okolju. Ko je naš krogotok dogodkov na jugu Afrike dopolnil okrogli teden, smo leve končno spoznali tudi mi. Ponedeljek, ki je idilično sovpadal z vrnitvijo iz Polokwaneja ter prijaznim povabilom vodstva reprezentance, nam je ponudil možnost obiska v levjem parku. In to ne kar tako. Spremljali smo Kekovo četo, ki je po napornih nogometnih dnevih le dočakala nekaj uric sprostitve.

Prisotnost udeležencev svetovnega prvenstva je navdušila zbrane obiskovalce, med njimi so izstopali predvsem navijači, v času našega obiska se jih je največ trlo iz Mehike, Argentine in Kostarike. ''Danes božamo leve. Triindvajset hrabrih nogometašev si je nekaj popoldanskih ur vzelo za relaksacijo. Smo v nogometnem filmu, kjer velja velik psihološki pritisk, ki lahko oteži noge. Morali smo se malce sprostiti, fantje pa so uspeli vsaj malce pozabiti na nogomet. Vidi se, koliko so v igri. Še včeraj, ko so bili na letalu, so med njimi prevladovale le nogometne teme. Še enkrat so podoživljali tekmo in si jo v hotelu še enkrat ogledali na velikem platnu,'' je pojasnil Matjaž Kek po tem, ko je spremljal 23 levjesrčnih ''bojevnikov'' pri ogledu levjega parka.

Žalostna usoda Japonca

In kako je potekal dan, ko se je z levi srečala Kekova četa, poleg strokovnega vodstva in ostalih članov slovenske zasedbe pa sta se med ''turisti'' znašla tudi nekdanja vodilna funkcionarja krovne nogometne zveze Rudi Zavrl in Marko Ilešič? Vhod v levji park nam je povzdignil adrenalin. Visoke kamnite podobe levov so napovedovale srečanje z mogočnimi zvermi. Reprezentanca se je razdelila v dva potujoča vozila, opremljena za safari. Omejevala jih je železna kletka, ki bi prišla še kako prav v trenutkih, če bi levi hoteli nepričakovano poiskati hrano drugje od načrtovanega. Preden smo obiskali park, nam je v glavah odmevala prigoda, ki so nam jo domačini večkrat pripovedovali. Ko se srečaš z levi, samci s prepoznavno razkošno grivo so bili v grobi manjšini, ter malce bolj številnimi levinjami, slednji ne dajejo kaj prida občutka o krvoločnih ''divjih mačkah''.

Leno poležavajo v trati ob cesti, namenjeni za prevoz vozil – mi smo jih za reprezentančno povorko spremljali v navadnih kombijih, okna pa so se ob bližnjem srečanju z levi kaj kmalu raje zaprla – in delujejo povsem nezainteresirano. No, ko je pred leti eden izmed številnih japonskih obiskovalcev prestopil meje dovoljenega, saj ga je lenoba levov zavedla in je izstopil iz vozila ter se hotel slikati neposredno v njihovi bližini, je v njih prebudil instinkt krvoločnosti. Kmalu so ga brez usmiljenja napadli, usoda pogumnega Azijca, ki je hotel na vsak način dobiti čim boljšo fotografsko razglednico iz Johannesburga, pa se je končala klavrno. V ponedeljek je bilo vzdušje veliko bolj mirno. Tudi zaradi tega, ker ni nihče igral ''junaka''. Ni mi znano, če so levi takrat nesrečnega Japonca celo ''pohrustali'', a ko smo se odpravili na potep v ''naravi'', če se lahko pod to besedo skriva ograjen prostor v površini nekaj sto metrov, je za zadovoljstvo njihovih želodcev poskrbel samozavestni oskrbnik parka.

Prav nič boječ, saj jih je očitno že pošteno ukrotil. Kose mesa je metal pred naša vozila, tako da so se nam levi približali in brez pretiranih čustev pospravili malico. Slovenski nogometaši, prav vsak je bil opremljen s fotoaparatom ali pa malce boljšim prenosnim telefonom, so izkoristili dane prizore in pridno polnili spominske kartice. Podobno smo ravnali tudi mi.

Handanovič pokazal refleks

Po nevsakdanjih prizorih in druženju z odraslimi levi smo se odpravili v osrčje parka, kjer nas je čakalo nekaj manjših ograjenih prostorov. V njih pa mladički kraljev živali, prisrčni levčki, ki so kar klicali po božanju.

Čeprav so majhni, je potrebno biti previden, saj imajo za svojo mladost že dobro razvite kremplje, ki se v igri kaj kmalu znajdejo na bolečih mestih teles obiskovalcev. Samir Handanovič se je tako fotografiral z družabno zverinico, ko pa je slednja dvignila taco, se je s silovitim refleksom, s katerim slovi tudi med vratnicama, odmaknil nekaj korakov nazaj in iz grl soigralcev izvabil glasen krohot. Srečanja z ljubkimi mladički so se zelo razveselili Marko Šuler, Boštjan Cesar in Valter Birsa, ki jim ljubezen do živali, sploh pa psov, ni niti najmanj tuja. Z veseljem so božali levčke in vsaj za trenutek pozabili na nogometne izzive. Tako je načrt selektorja, da se po zgodovinski zmagi nad Alžirijo malce sprostijo, padel na rodovitna tla.

Srbi želeli okrasiti žirafo

Možno se je bilo slikati tudi z žirafo. Moral si se povzpeti na lesen mostiček, kjer se ti je glava najvišje živali na zemeljski obli rade volje pridružila. A v rokah si moral imeti hrano, ki so jo delili oskrbniki parka. V zanimivi izkušnji sem se znašel skupaj z Zlatkom Dedičem, ki se je na vsak način hotel fotografirati z žirafo. Ko smo zapuščali park, smo videli najbolj smešno prigodo dneva. Srbski navijači so želeli na vrat žirafe vztrajno obesiti šal ''belih orlov'', a se je afriška predstavnica vztrajno upirala, tako da vsaj v tistih nekaj sekundah, ko smo spremljali njihove domiselne poskuse, niso bili uspešni. Ko so se nogometaši zbrali pred ''dvoriščem'' geparda, so s spoštovanjem opazovali izklesano figuro najhitrejšega plenilca na svetu. Posebej jih je navdušil podatek, da le v nekaj sekundah z enkratnim pospeškom doseže hitrost nad 100 km na uro. S takšnim dinamitom v nogah bi sami prav gotovo lažje prebijali obrambe tekmecev, a bi to seveda spadalo v področje znanstvene fantastike. So bili pa po drugi strani bolj zadovoljni, ko so izvedeli, da lahko gepard v takšnem ritmu lovi ''kosilo'' le nekaj sekund, medtem ko je v modernem nogometu prisotna nuja po stalnosti kondicijske priprave in veliki stopnji vzdržljivosti.

Obuti afriški bojevnik

Ob izhodu smo se pred objektiv postavili še z nasmejanim domačinom, našemljenim v tradicionalno bojevniško opravo afriškega plemena Zulu, ki je nekoč že osmešilo do zob oboroženo britansko vojsko. Oborožen je bil s ščitom in sulico, trener vratarjev Nihad Pejković pa je hudomušno pripomnil, da ga je potrebno slikati le od gležnjev navzgor. Obut je bil namreč v moderne športne copate, kar pa ni skazilo celotnega vtisa. Družili smo se z levi in levjesrčnimi Kekovimi nogometaši. Dogodek, ki nam bo ostal v spominu za vse večne čase.