Petek, 3. 9. 2010, 10.40
9 let, 1 mesec
Kekova četa: najboljši štart je vselej zmaga

Drevi se bosta v Ljudskem vrtu pomerili dve srčni, borbeni in disciplinirani ekipi. Prva bolj prisega na igro in skuša tekmeca izigrati z žogo na zelenici, druga pa želi svoj ritem vsiliti z nepopustljivostjo, katere zaščitni znak so neprestani dvoboji, pri katerih se poslužuje tudi umazanih trikov. Nogometni sladokusci bi raje glasovali za prvo možnost, kjer bi lažje prišli na svoj račun, Kekovi izbranci pa bodo naredili vse, da jim v Ljudskem vrtu tudi ugodijo. Morali pa se bodo pošteno potruditi. Ni ga težjega, kot se na začetku kvalifikacijskega ciklusa, ki prinaša še določeno bero neznank, soočiti z bremenom favorita. In to ogromnega. V Mariboru se bosta pomerili 19. in 50. reprezentanca sveta, če velja zaupati svetovni jakostni lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Ko prištejemo še prednost domačega igrišča, ki naj bi ga oplemenitila evforija, sklesana na temeljih nedavno končanega svetovnega prvenstva in športne poletne norosti, za katero pridno skrbijo tudi košarkarji in svetovni boksarski prvak Dejan Zavec, potem je kot na dlani, da bi se lahko Severna Irska – v zadnjih sedmih tekmah ni dosegla niti enega zadetka - še drugič v treh letih iz Maribora vrnila brez točk.
Samozavesti ne manjka
Nogomet pa ne bi bil nogomet, če ne bi slovel ravno po nepredvidljivosti. Tako kot povsod v športu tudi na zelenicah vedno ne zmaguje boljši. Presenečenja so sestavni del igre. Še najraje se prikradejo na dan v primeru podcenjevanja. Na srečo Kekova četa ne pozna te besede. Vsakega tekmeca, pa naj si gre za San Marino ali Rusijo, sprejema z enako mero spoštovanja.
Spoštovanje da, bojazen niti pod razno. Naj raje tekmec razmišlja o tem, kako bo sredi navijaškega kotla z imenom Ljudski vrt strl upor složne enajsterice slovenskih bojevnikov. Junaki s podobo Triglava na prsih so v zadnjih letih dokazali, da se lahko kosajo z vsakim. Samozavesti jim ne manjka, dobre pripravljenosti še manj, zmaga z Avstralijo jih je vse prej kot uspavala. Kar pa je še najbolj pomembno, se s svojimi napovedmi ne zaletavajo. Trdno stojijo na tleh, hkrati pa jim ni težko razbrati ljubezni in ponosa ob tem, ko oblečejo državni dres. Največjo moč črpajo v dobri volji in prijateljstvu, brez katerih ne mine niti minuta druženja na pripravah, kaj šele najbolj zahtevni treningi. Včasih nas spremlja občutek, da bi slovenska reprezentanca trdno stala skupaj in še naprej prisegala na vodilo ''vsi za enega, eden za vse'' tudi v primeru nezaželenih rezultatskih neuspehov. Denimo nekaj zaporednih porazov.
Reprezentanca vedno bolj zrela
Pa lahko slovenski izbrani vrsti, enemu največjih športnih ponosov izpod Triglava, sploh kaj oziroma kdo pride do živega? Zelo težko. Sploh v tej zasedbi, ki nas razvaja v zadnjih letih. Izbruhniti bi moralo res nekaj neobičajnega, da bi prekinilo to idilo. Nekaj je vendarle jasnega.
Tudi če bi izgubila s Severno Irsko, bi na igrišču tako kot že neštetokrat pustila srce, pa naj bo to še kako oguljena fraza. In občinstvo bi to znalo ceniti, prav tako igralci sami. Med njimi ni ljubosumnosti. Zanima jih le uspeh Slovenije. Selektor Matjaž Kek ima srečo, hkrati pa si deli tudi primerne zasluge, da je okrog sebe zgradil podobo zadovoljnih reprezentantov, ki komaj čakajo na skupno druženje. V izbrani vrsti vlada prijateljstvo, v katerem ni prostora za izstopajoče posameznike. Če že izstopajo na igrišču, kakovost v trenutku podredijo cilju celotne reprezentance. Dihajo s skupnimi pljuči, ki so se napolnila z blagodejnim južnoafriškim zrakom. Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka še ni bila močnejša. Vedno bližje so napovedi selektorja, ki skuša dopovedati javnosti, da bodo njegovi izbranci pokazali največjo zrelost šele takrat, ko bodo dosegli zahtevano raven izkušenj. Ta pa se bo pripetila šele v primeru, ko bo večina izmed njih zbrala vsaj 40 nastopov.
Zaenkrat so takšni le štirje: Samir Handanovič (43), Boštjan Cesar (46), Robert Koren (50) in Milivoje Novakovič (42), ki niso zaman oklicani za ''hrbtenico'' reprezentance. Vsak na svojem delu igrišča. Bliža pa se dan, ko se jim bodo pridružili še ostali nosilci: Valter Birsa (38), Mišo Brečko (35), Bojan Jokič (38), Zlatko Dedič (28), Andraž Kirm (30) ... Vštevši sveže moči, denimo neverjetnega Josipa Iličiča, ki na mariborskem štadionu sploh še ni zaigral slabo, so lahko slovenski navijači mirni. Glede na povprečno starost slovenskega reprezentanta sedanji kader še ni rekel zadnje in bo moči združil še v kakšnem izmed naslednjih kvalifikacijskih ciklusov. Motiva mu ne manjka. Nastop na svetovnem prvenstvu želi nadgraditi še z udeležbo na največjem evropskem tekmovanju. In tam naskakovati preboj v drugi del.
Še bolj zahtevno kot z ZDA?
Za začetek se bo Slovenija namerila na Severno Irsko. Da bo tekmec neugoden, priznavajo vsi. Selektor pričakuje podobno zahtevno tekmo, kot so jo njegovi izbranci doživeli na Ellis Parku v Johannesburgu proti Američanom. Takrat je prvi polčas minil po slovenskih notah (2:0), nato pa so trmaste ZDA le vrnile udarec (včasih tudi dobesedno) in si priigrale izenačenje (2:2). Da so lahko Otočani trn v slovenski peti, je razodelo že srečanje izpred dveh let, ko si je Kekova četa vse tri točke zagotovila šele v zadnjih minutah srečanja, na gostovanju v Belfastu nekaj mesecev kasneje pa za nameček ostala praznih nog.
Če se stvari v Ljudskem vrtu ne bodo odvijale po zamisli slovenskega strokovnega vodstva, ki si želi tresenja mreže vselej borbenih gostov, bo po najboljših močeh pomagalo občinstvo. S skupnimi močmi, a žal brez aduta s klopi, poškodovanega Nejca Pečnika, ki bi v petek prišel selektorju še kako prav v želji po razbijanju strnjenega otoškega ''polbunkerja'', bi se lahko ponovila zgodba s prve tekme. Takrat je Slovenija strpno čakala na pravo priložnost in jo dočakala v 83. minuti. Kdor čaka, praviloma dočaka. Najboljši štart je vselej zmaga. Resda nas statistika uči, da se je Slovenija na veliko tekmovanje uvrstila vedno, ko je v prvi kvalifikacijski tekmi remizirala. Točka z Grčijo (1998), Ferskimi otoki (2000) in Poljsko (2008) je utrla pot do dodatnih kvalifikacij in preboja med elito (EP 2000, SP 2002 in SP 2010). Tokrat je priložnost, da se obrne nov list in se nogometnemu svetu dokaže, da se lahko Slovenija velikega tekmovanja udeleži tudi ob uvodni zmagi. Do treh točk proti neprepričljivim Severnim Ircem je vsekakor sposobna priti. Nekoliko bolj pa bo zahtevna pot do spektakla v Ukrajini in na Poljskem. Sploh v družbi Italije in Srbije ...