Kako je biti prostovoljec na SP?

Brez prostovoljcev si ni več moč zamisliti velikih športnih tekmovanjih. Izjema ni tudi Južnoafriška republika, ki se je razveselila izjemnega odziva na akcijo Mednarodne nogometne zveze (FIFA). Iskalo se je 18.000 prostovoljcev. Povpraševanje je preseglo pričakovanja (70.000 iz 170 različnih držav), tako da je bil potreben temeljit izbor.

''Vsak izmed nas je opravil izčrpen intervju, na podlagi katerega so nas kasneje obvestili, ali bomo opravljali vlogo prostovoljcev ali ne. Niso si mogli privoščiti, da bi izbrali kogar koli z ulice, ampak tiste, ki znamo pomagati turistom. Pri tem nas rešuje tudi dobro znanje angleškega jezika, ki je postal že tako univerzalen, da se lahko s tujci zmenimo vse,'' je za Sportal povedala 24-letna Ofentse, študentka tržnega marketinga iz Johannesburga. Svoje prostovoljno delo ima zelo rada. Večino dneva preživi v novinarskem središču v neposredni bližini štadiona Soccer City. ''Odločila sem se, da bom pomagala domovini. Nekako sem morala biti zraven, da bom lahko kasneje povedala svojim otrokom, da sem bila del SP. Rada imam svojo državo in želim si, da jo predstavimo v najlepši luči. Nogomet obožujem, še bolj pa nogometaše,'' je poudarila kar nekaj razlogov, zaradi katerih se je odzvala na akcijo.

Novinarji se ne pritožujejo

Nekaj prostovoljcev opravlja naloge izven športnih bojišč, Ofentse pa ima to čast, da predstavnikom sedme sile nudi osnovne informacije v njihovem središču. V bližini štadiona. In kako poteka delo? ''Zanimivo je. V središčih prebijemo skoraj cel dan, če pa je gneča večja, se tudi menjamo. Srečamo veliko znanih ljudi, med njimi so tudi nekateri nekdanji nogometni zvezdniki. Zaenkrat gre vse po načrtih. Organizacija je odlična že od samega začetka. Pri delu uživamo, tudi s strani gostov ni bilo večjih zamer. Tuji novinarji se večinoma ne pritožujejo, kdaj pa kdaj sicer zmanjka mest za vse, ki bi si želeli ogledati tekmo in se znajdejo na čakalnem seznamu, a žal je število novinarskih sedežev na štadionu omejeno, tako da ne moremo ugoditi vsem."

Kdaj pa kdaj se zalomi pri dostopu do interneta, saj zmanjka mrežnih kablov za vse, na brezžično povezavo pa se v novinarskih središčih na jugu Afrike ni za zanesti. A vseeno je v tem pogledu vse za zgledni ravni, veliko boljše od strahov, ki so me obdajali pred odhodom v JAR, češ da naj bi bile z internetnimi povezavami med prvenstvom še resne zdrahe. Tudi zaradi prijaznosti prostovoljcev, ki so pripravljeni skoraj venomer pomagati. Občasno pa zmoti še nekaj, kar se dogaja povsod po svetu. Tudi v mirnejših državah. Navkljub veliki skrbi prirediteljev namreč kdaj pa kdaj pride tudi do manjših tatvin. Odgovornim osebam za varnost še ni uspelo razvozlati ključa, po katerem si nepridipravi kar pogosto prilastijo kakšno tujo stvar. Ob vhodu v novinarsko središče je namreč stroga kontrola. Vsak posameznik, ki nima potrebne akreditacije, pa tudi nima pravice vstopa v poslopje. A zvočna obvestila receptork, da se pogreša takšna in drugačna torba, so v zadnjih dneh kar pogosta …

Številne naloge prostovoljcev

Prostovoljci, med njimi ne manjka tujcev, ki so zaradi ljubezni do nogometa in širjenja obzorij zaprosili za delo, čeprav so njihovi domovi od JAR oddaljeni več tisoč kilometrov, opravljajo različna dela. Skrbijo za ugodje gledalcev, nogometnih reprezentanc in nenazadnje tudi novinarjev, podajajo turistične informacije, pomagajo pri prevozih, pogosto tudi v vlogi voznikov, se lotijo logističnih in administrativnih nalog, delijo nasvete na področju informacijske tehnologije, nudijo zdravstveno pomoč …

''Moja vloga je, da vsakič pred tekmami preverimo, če je vse v redu s sedišči. Poskrbeti moramo, da dobi vsak gost tisto, kar mu je namenjeno,'' nam je pred dvobojem Španije in Paragvaja zaupala Alexandra, prav tako iz ''Jozija'', kot ''ljubkovalno'', podobno kot njene rojakinje, kliče največje južnoameriško mesto. Ker skrbi tudi za urejenost lož za častne goste, je spoznala že veliko znanih oseb. ''Najbolj sem se razveselila srečanja z nekdanjim nogometnim asom Lucasom Radebejem, zadnjič pa je bil prisoten tudi Danny K. Naš pevec in glasbenik. Pri nas je zelo priljubljen,'' je naštevala 23-letna Južnoafričanka.

Od Bafane bafane so pričakovali več

Na prvenstvu je najbolj stiskala pesti za afriške predstavnike. '''Bafana bafana'? Odigrali smo najboljše, kar smo znali, a to pač ni zadoščalo za četrtfinale ali kaj podobnega. Pričakovali smo sicer več, ampak očitno več ni bilo mogoče. Kar pa se tiče Gane, me še vedno zmrazi, ko pomislim na tisto enajstmetrovko. Bilo je šokantno, je pa vsaj Afriko predstavila v malce boljši luči.''

Prostovoljci niso upravičeni do zaslužkov, jih pa v dobro voljo spravlja možnost brezplačne hrane, pijače in prevoza (v vrednosti 14 dolarjev na dan), lahko pa bodo zadržali tudi zeleno-rumeno Adidasovo bundo ter preostala oblačila. Bolj kot denar jim je pomemben topel občutek pomoči domovini pri zahtevni izvedbi največjega športnega dogodka ter prijazna dobrodošlica številnim nogometnim gostom. Po njihovih besedah so se pred SP najbolj zabavali, ko so tuje prostovoljce učili najbolj znani južnoafriški ples ''diski'', v času tekmovanja pa jim je zanimiv prav vsak dan. Zavedajo se, da v očeh tujca poosebljajo celotno državo, zato so pazljivi, odgovorni in prijazni. Navsezadnje bedi nam njihovim delom tudi posebna kontrola …