Je prava Olimpija pokopana za Bežigradom?

Leta 2005 sta s slovenskega prvoligaškega zemljevida izginili Mura in Ljubljana, v slovo pa je pomahala tudi Olimpija, kar je bila krepka zaušnica prestolnici, saj je izgubila klubski nogometni simbol. Z njim se je rada poistovetila, po njegovi zaslugi je bila prepoznana tudi onkraj meja, predvsem v državah, nastalih na pogorišču nekdanje Jugoslavije. Zmaji, do glave utopljeni v deroči reki dolgov, s katerimi ni želela imeti opravka nobena iz vladajočih garnitur, so izgubili še zadnjo bitko. Tudi tisto za zeleno mizo, tako da je bil konec neizbežen. Navijači so bridko usodo ljubljencev pri nekdaj največjem slovenskem klubu sprejeli relativno mirno, kar je nekoliko čudilo, saj so ostali izigrani za nadaljevanje dolgoletne tradicije in vsakotedenskih užitkov. A finančni rak je tako močno razjedal klubska pljuča, da je bila smrt neizbežna in ni presenetila.

Vodstvo Olimpije je pogrešalo več politične podpore

Možnost, da bi se obubožane zeleno-bele, katerih bedo, notranje spore in prazno blagajno je simboliziralo istočasno propadanje Plečnikovega štadiona, vendarle rešilo, je bila neznansko majhna. Ni zalegla niti krizna skupščina (2004), ko so še zadnjič iskali zasilni izhod iz krize. Olimpija se je morala po sezoni 2004/05 in nepridobljeni licenci, za katero ni niti zaprosila, dokončno posloviti od prve lige.

Zapustila je tekmovanje, ki se ga je dodobra navadila že v Jugoslaviji, kaj šele samostojni Sloveniji, kjer je v uvodnih letih veljala za nedotakljivo in najboljšo ekipo, nato pa počasi, a zanesljivo padala v senco mariborskih tekmecev. To pa je bolelo. "Očitam si, da nismo bolj pritisnili na možnosti in zagotovili minimuma finančnih sredstev. Če bi takrat Olimpija preživela, bi živela še danes. Tako pa nismo zagotovili licence, Nogometna zveza Slovenije (NZS) pa je komaj čakala, da pokaže, kakšen red vlada pri njej, in Olimpijo brez sramu pahnila v peto ligo. Pogrešali smo več politične podpore," je Sportalu osem let po žalostnem propadu priznal Borut Gaberšek. V zgodovini bo zapisan kot zadnji predsednik obubožane "bežigrajske" Olimpije.

Ljubljanski klub so pokopali dolgovi. Začeli so se kopičiti s prehodom iz jugoslovanskega na slovenski prostor. Po osamosvojitvi je bilo vse drugače. Prizori polnih tribun, ki so v nedeljo za Bežigradom združevale nogometne navdušence iz vse Slovenije, ogromno je bilo tudi vojakov nekdanje JLA, so šli v pozabo. Močno jugoslovansko ligo, v kateri so izstopali Crvena zvezda, Partizan, Hajduk in Dinamo, so zamenjali slovenski tekmeci, ki so šele pridobivali navade, kako je sploh nastopati v najvišjem razredu.

Tak občutek je Olimpija že poznala, saj je bila leta paradni konj slovenskega klubskega nogometa. V jugoslovanski ligi je nastopala v treh različnih časovnih obdobjih, prvič kot Odred (sezona 1953/54), nato pa kot Olimpija. Najprej od leta 1965 do 1983, nato pa še od 1989 do razpada Jugoslavije. Bila je največji slovenski nogometni klub, sanje mladih Ljubljančanov in nudila prizorišče, kjer so "smučarski Janezi" želeli nekdanjim bratom trmasto dokazati, da so lahko zelo spretni z žogo.

Ko se je končala črna sezona 2004/05, za Bežigradom pa zaplapolala bela zastava, je Ljubljana ostala brez prvoligaškega nogometnega cirkusa. "Bilo je zelo hudo, saj do zadnjega nisi vedel, ali bo res propadla ali ne bo. Vladala je negativna energija. Na igrišču smo dosegali dobre rezultate, se uvrstili v ligo za prvaka, kar je bilo presenečenje (v tisti sezoni je šlo šest najboljših klubov po jesenskem delu v ligo za prvaka, op. p.). Na koncu smo se morali sprijazniti s tem, da klub ne bo preživel. Bili smo naivni," se je spominjal Dušan Kosič, zadnji kapetan stare Olimpije, ki ga je propad zeleno-belih kot rojenega Ljubljančana zelo šokiral.

Žlogar: Na žalost je šel tako velik klub v stečaj

Da je bil srčni utrip Olimpije vedno bolj slaboten, je kmalu po prihodu v Ljubljano spoznal tudi Anton Žlogar. Ko je prispel leta 2001, so se dolgovi večali, začele so zamujati obveznosti ... "Ampak meni je bila Olimpija izziv, odločil sem se zanjo, ker mi je bila v času nekdanje Jugoslavije vedno pri srcu. Zaradi nje sem prekinil pogodbo z Gorico," pojasnjuje Izolan, ki je v črni sezoni 2004/05 v Ljubljani zdržal le do konca prvega dela, nato pa odšel v tujino.

Pravi, da je bilo nevzdržno. Igralci niso prejemali denarja, niso imeli niti za bencin in najemnine. Olimpija je spomladi stežka zdržala do konca sezone, nato pa ugasnila. "Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi na zadnji skupščini izbrali drugega predsednika. A verjetno bi bil rezultat isti, saj se je nabralo preveč dolgov. Na žalost je šel tako velik klub v stečaj," je povedal Tonči, ki je v dresu Olimpije dočakal reprezentančni vpoklic (odkar igra v 1. SNL nova Olimpija, je to uspelo le Daretu Vršiču). V dresu ljubljanskega kluba je dočakal nekaj slavnih trenutkov, denimo nepopisno veselje po vodilnem golu na odmevni tekmi z Liverpoolom.

Schollmayer pripeljal Prosinečkega, a se tudi hitro umaknil

Na lastni koži je izkusil tudi vmesno obdobje, ki je dišalo po prijetnejših spremembah, a ni trajalo dolgo. Leta 2002 je s prihodom podjetnika Jurija Schollmayerja za Bežigradom zapihal nov veter. Stvari so se spremenile na boljše. Plačila so se redno izplačevala, izboljšali so se pogoji za treniranje, prehrana, medijska podoba. Moštvo je okrepil celo slavni Hrvat Robert Prosinečki, priletni svetovni zvezdnik, kar je bilo takrat nepojemljivo za slovenske razmere.

Obisk gledalcev za Bežigradom se je strmo dvignil, a je prerojena Olimpija v evforičnem ritmu urejenih razmer plesala le poldrugo leto, nato pa se je Schollmayer, z njim vred pa še kopica pokroviteljev, umaknil. Priznanje za nasledstvo Olimpije in njenih dolgov se je vleklo še naprej. Vsi so se ga otepali, krog upnikov je rasel, bližal se je usoden konec in se nekaj let pozneje tudi uresničil.

Veliko nejasnosti v zgodovini Olimpije

Letnica 1911 označuje začetek organiziranega nogometa v Ljubljani, a pri Iliriji, ne pa Olimpiji, čeprav se pojavlja v grbu zeleno-belih. Olimpija ima Ilirijo za svojo predhodnico, zeleni iz Šiške menijo drugače. Zgodba Olimpije – takšno uradno ime je nastopilo leta 1961 – se je vlekla prek SK Ljubljana, Odreda, Enotnosti in Triglava. V jugoslovanskem prvenstvu je predstavila najboljše, kar premore nogometna Slovenija. Od Branka Oblaka do Srečka Katanca, v samostojni Sloveniji je osvojila štiri državne in pokalne naslove, zadnjega leta 2003, nato pa dve leti pozneje izginila s tega sveta.

Takrat je njeno praznino nadomestil NK Bežigrad. Prvotno ni zrasel na pogorišču Olimpije, ampak je nastal že februarja 2005, torej nekaj mesecev pred tem, ko so zeleno-beli za Bežigradom odigrali zadnjo prvoligaško tekmo. Namen je bil, da se mlajšim selekcijam omogoči nemoteno nadaljevanje sezone ter obstanek v najvišjih ligah. Ker pa je NZS v nižje lige poslala tako stare kot mlade, je bil novoustanovljeni klub odskočna deska za hraber projekt ekspresnega preboja v prvo ligo, ki ga je osmislil Primož Gliha, v nadaljevanju pa je pomembno vlogo vse do spora in afere zaradi bojkotiranja drugoligaške tekme v Kranju odigral tudi Miran Pavlin.

Leta 2008 se je vrnilo ime Olimpija Ljubljana

Klub je uspehe in prva mesta v nižjih ligah nizal z nesebično pomočjo veteranov, prevladovali so nekdanji zvezdniki Olimpije. NK Bežigrad je leta 2007 pozdravil novo ime Olimpija Bežigrad, saj se je obnovilo članstvo v Akademski športni zvezi Olimpija, leto dni pozneje pa je postal Olimpija Ljubljana. Vrnilo se je torej ime, ki so ga najbolj pogrešali navijači. Klubu niso obrnili hrbta, pač pa so mu na začetku odlično obiskanih nižjeligaških prigod v podporo srčno zapeli refren priljubljene skladbe Ko si na tleh. Če so navijači v NK Bežigrad prepoznali osnovo za reinkarnacijo stare Olimpije, pa tekmovalni organi razmišljajo drugače. Nogometna zveza Slovenija, posledično pa tudi Evropska nogometna zveza, beležita Olimpijo z rojstnim letom 2005, tako da ji ne priznavata bogate zgodovine s številnimi naslovi, pa tudi zgodovinskim nastopom v finalu jugoslovanskega pokala, ki je pred več kot štirimi desetletji poskrbel za nastop v Evropi in v Ljubljano pripeljal Benfico z znamenitim črnim panterjem Eusebiom.

O tem, da korenine nove Olimpije sežejo le v leto 2005, je sprva beležila tudi klubska stran nove Olimpije, a je kmalu luč sveta ugledala nova enačica, ki pelje vse do leta 1911. "Vedno sem jo jemal kot staro Olimpijo. Olimpijo potrebujemo, tradicija bogati vsako zadevo," meni Kosič, njegov nekdanji predsednik Gaberšek pa dodaja: "Olimpija je bila včasih ljubljanski klub. Predstavljala je Ljubljano. Zato mi je bil v novi zgodbi vedno všeč Milenko Ačimović, ki je imel miselnost stare Olimpije. Prav tako Šiljak. Novi fantje z Udovičem bi lahko to prinesli nazaj," je prepričan.

Nekoč Olimpija v Jugoslaviji, zdaj Maribor v Evropi

O delu Izeta Rastoderja nima ravno najboljšega mnenja: "Moti me, da denar prihaja le iz enega konca. Zdi se mi, da človek, ki to finančno podpira, nima izdelane politike. Vprašanje je, ali ima neko vizijo ali cilj, ker je škoda dati toliko denarja za to, da te v Stožicah na tekmi gleda 300 ljudi," razmišlja Gaberšek. Zdajšnji predsednik trmasto iz sezone v sezono napoveduje, da se bo nova Olimpija približala vrhu in Mariboru zagrenila življenje. "Olimpija je klub, ki mora biti v vrhu. Upam, da bo našla pot do stare slave tako v prvenstvu kot pokalu," si je zaželel Žlogar.

Danes je realnost drugačna. Kar je pred desetletji pomenila Olimpija v jugoslovanskem prostoru, zdaj predstavlja Maribor v Evropi. Vijolice so ponos slovenskega klubskega nogometa, njenim tekmecem iz Ljubljane pa ostaja na grbi več skrbi. Odvozlati godljo, v katero so jo pahnile različne definicije povezav med staro in novo Olimpijo, nato pa poskrbeti, da bi se Mariborčanom približali na igrišču ter naskakovali mesta, ki so jih zmaji za Bežigradom že osvajali.