Primitivci še vedno pametujejo slovenski nogometašici, da so ženske le za v kuhinjo

Oče Bojan je nekdanji slovenski selektor in trofejni trener največjih klubov, brat Luka se je vrsto let dokazoval v 1. SNL in med drugim nosil tudi dres Olimpije. S tem pa se nogometno bogastvo Prašnikarjevih še zdaleč ne konča. Nase že dalj časa opozarja Lara. Zaslovela je že kot najstnica, ko je premikala nove mejnike. V zgodovino športne gimnazije Šiška se je vpisala kot prvo dekle, ki je obiskovalo nogometni razred. Do takrat so ga sestavljali le fantje, nato pa so dobili ambiciozno sošolko, ki jih je umirila, za nameček se je lahko z njimi dokaj enakovredno kosala še na igrišču. Uspeh ni izostal. Že pri 17 letih je odšla v Nemčijo, postala profesionalka, hkrati tudi ena najboljših slovenskih nogometašic. V zadnjih kvalifikacijah, ko so se Slovenke spogledovale z največjim uspehom, je dosegla kar osem zadetkov in bila najboljša strelka. Kakšna je bila njena pot, kakšen je položaj ženskega nogometa v Sloveniji? O tem in še marsičem drugem je tekel pogovor z mlado napadalko, ki ji je bil nogomet postavljen že v zibelko in ga še danes nosi globoko v srcu. Tako, kot se tudi spodobi za članico "velenogometne" družine Prašnikar.

Družina Prašnikar zelo rada spremlja tekme, na katerih nastopa Lara. Od leve proti desni: Luka, Bernarda, Lara in Bojan Prašnikar. Foto: Osebni arhiv

Kako doživljate današnji dan, 8. marec?

Kot lep, prisrčen praznik. Čudovito se počutim, ko napoči dan, ko je malce več poudarka na nas, ženskah. Da niso venomer moški v ospredju. Najljubše mi je, ko te kdo preseneti.

So vas na dan žena že presenetili nogometni delodajalci?

Tudi. V najlepšem spominu mi je ostal dogodek izpred štirih let, ko smo bile ravno zbrane na reprezentančni akciji in dobile vsaka svojo rožico. Takratni selektor Damir Rob se je spomnil na nas in nam polepšal dan. V Nemčiji, kjer igram že peto leto, je 8. marec za razliko od Slovenije dela prost dan. Vse trgovine so takrat zaprte. Ko sem še igrala za Turbine Potsdam, bilo je predlani, sem hotela 8. marca iti po nakupih v Berlin. Tam sem doživela razočaranje, saj je bilo vse zaprto. Tako ni bilo nič z mojim šopingom (smeh).

Kako ste se privadili na življenje nogometne profesionalke v Nemčiji?

Sem takšna oseba, ki se hitro privadi na okolje. V Nemčiji sem potrebovala le nekaj mesecev, da sem se počutila skoraj tako kot doma. Je pa velikanska razlika biti nogometašica v Nemčiji ali pa Sloveniji. Kot dan in noč. Čutim se privilegirano, da sem imela srečo in tako hitro prejela možnost za odhod v Nemčijo. Že pri 17 letih. Vedela sem, da v Sloveniji ne bom mogla uspeti, saj na žalost nimamo takšnih možnosti kot fantje, ki lahko živijo doma, igrajo nogomet in služijo. Imamo veliko težjo pot.

Seveda ni lahko oditi v tujino in tam živeti sama, a če ceniš tisto, kar rad delaš in si osredotočen na nogomet, je veliko lažje. Najtežje mi je bilo med lansko strogo karanteno. Preživela sem dva težka meseca, zaprta v stanovanju, ko ni bilo niti treningov. Čakali smo ponoven zagon lige, vladala je negotovost, nihče ni vedel, kako in kdaj se bo nadaljevalo. Zdaj nam je lažje, saj imamo dvakrat tedensko testiranje na covid-19. Lahko normalno živimo, treniramo, igramo tekme. Je pa res, da moramo ostati previdni in odgovorni v privatnem življenju. Sama pri tem zelo pazim.

Nerada se spominja leta 2020, v katerem je doživela veliko zdravstvenih težav, dva meseca pa preživela zaprta v stanovanju, brez treningov in nogometnih tekem. Lani je tudi zamenjala klub in izbrala ponudbo velikana nemškega ženskega nogometa, Frankfurta. Foto: Osebni arhiv

Ko vidim, kaj vse se je vmes dogajalo z dekleti v Sloveniji, smo igralke, ki nastopamo v tujini, v veliki prednosti. V Sloveniji se sploh ni igrala liga, igralke niti niso mogle trenirati. Ko smo imeli reprezentančne akcije, se je dobro videlo, kako smo tiste, ki igramo v tujini, veliko bolje pripravljene. Razlike so bile očitne.

Kako pa se počutite kot nogometašica?

Še vedno naletim na kakšne žaljive šovinistične komentarje, ampak jih moram kot profesionalka hitro zavreči. Še vedno se namreč dogaja, da se najdejo kakšni ljudje, ki te provocirajo in trdijo, kako je ženska samo za v kuhinjo. Da ne bi smela igrati nogometa, ampak ostati doma. Da spada pač tja, nikakor pa ne na igrišče. Očitno nas takšni pogledi še dolgo časa ne bodo zapustili. Žal. A z njimi se prav nič ne obremenjujem. Delam svoje in pri tem uživam.

Je tega v Nemčiji manj kot v Sloveniji?

Ne bi rekla. Začudilo me je, da se celo v Nemčiji najdejo ljudje, ki sploh ne vedo, da ženske igramo nogomet. Pa čeprav je ženski nogomet v Nemčiji veliko bolj promoviran kot pri nas, nenazadnje dosega tudi velike tekmovalne uspehe. V Frankfurtu, velikem nemškem mestu, kjer igram zdaj pri Eintrachtu, gre s tem na bolje, odkar se je ženski klub poleti združil z moškim. Zdaj nas podpira večji krog ljudi, a se seveda ne moremo primerjati s priljubljenostjo moškega Eintrachta. Tisto je povsem drug svet.

"Žal mi je, da nas ne morejo spremljati gledalci. Predstavljajo ti veliko podporo, dajejo še dodaten zagon, da daš resnično od sebe vse, kar lahko. Zdaj že eno leto igramo pred praznimi tribunami. Vmes smo samo na eni tekmi zaigrali pred navijači in je bilo krasno, a se je veselje hitro končalo. Tekme pred praznimi tribunami žal doživljamo kot tiste na treningu. Ali pa na prijateljskih tekmah. To ni to," je Prašnikarjeva žalostna, ker tribune na tekmah še vedno samujejo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Nogomet vam je bil kot hčerki Bojana Prašnikarja in sestri Luke Prašnikarja praktično položen v zibelko.

Res je. Odkar pomnim, je bila nogometna žoga vedno v moji družbi. Vedno je šla z menoj. Zame niti ni obstajalo kaj drugega. Pa sem se poizkusila tudi v drugih športih in disciplinah, ukvarjala sem se tudi z rokometom, atletiko, plesom, igrala sem klavir, a je vedno prevladala ljubezen do nogometa. Tako sem ga oboževala, da smo s prijateljicami, ko so prišle k meni na obisk, vedno igrale nogomet. Pa čeprav same tega niso hotele (smeh). A sem imela pač glavno besedo. Na koncu sem naredila celo ekipo v šoli in smo bile prvakinje. Nogomet me je vedno spremljal v življenju. Doma v Šmartnem imamo za hišo nogometno igrišče. Čez cesto je še eno. Nogomet me res obkroža, zelo ga imam rada.

Ste ga začeli igrati in trenirati, da bi posnemali brata Luko?

Ne, zaradi sebe. Z Luko naju vendarle loči 11 let razlike. V otroštvu je pazil name, ko sva odraščala, bila večja, nisva več delala veliko skupnih stvari. Je pa res, da so bili v njegovi družbi ponavadi samo nogometaši. Če se je potem zraven štulila še majhna sestra, je bilo povsem normalno, da je nogomet tako prevladal v mojem življenju. Ko sem šla v prvi razred osnovne šole, je bil to navsezadnje tudi edini šport, ki si ga lahko v Šmartnem ob Paki treniral. Pa sem začela. Bila sem edina punca, ki ga je trenirala. Vztrajala sem, saj mi je bil všeč. Starša sta me pri tem vedno podpirala.

Luka Prašnikar je v 1. SNL v dresih velenjskega Rudarja, Primorja, Olimpije in Nafte iz Lendave odigral 90 tekem. Dosegel je 11 zadetkov. Pri 33 letih še ni rekel zadnje nogometu, igra ga v nižjih ligah v Avstriji, kjer pa tekmovanja trenutno mirujejo. Foto: Vid Ponikvar In ste sledili stopinjam očeta. Bojan Prašnikar se je zapisal v zgodovino slovenskega nogometa kot prvi trener, ki je vodil nemškega bundesligaša. Kot da bi bila Nemčija Prašnikarjem pisana na kožo.

Ko sem ga še kot majhna punčka obiskovala v Cottbusu, sem se lahko prepričala na lastne oči, kako ženske v Nemčiji igrajo nogomet. Kot profesionalke! To je naredilo name velik vtis. Od takrat dalje sem si vedno želela, da bi igrala v Nemčiji. Zato je bilo veselje, ko sem prvo profesionalno pogodbo podpisala prav z nemškim klubom Turbine Potsdam, še toliko večje. Tega resnično nisem pričakovala. Nemčija je bila vedno v mojih mislih, na koncu pa se je izkazalo, da mi je bilo mogoče tako usojeno.

Brat Luka, ki še vedno igra nogomet, a v nižjih ligah v Avstriji, je nastopal v slovenskih prvoligaških klubih, a ni uresničil vseh svojih sanj. Vi pa ste izstopali, se kot mlajši družili z veliko starejšimi, in spominjali na Luko Dončića ženskega nogometa v Sloveniji.

Luka je imel težje delo. Na plečih je nosil ogromen pritisk zaradi priimka Prašnikar. Ni mu bilo lahko, na koncu pa je priložnosti še kar dobro izkoristil. Tudi sama sem bila izpostavljena pritiskom, ker sem Prašnikarjeva. Sploh na kakšnih derbijih v Sloveniji, ko sem morala poslušati bolj primitivne komentarje gledalcev, ki so leteli name in na očeta. Ko pa sem napredovala, bila vedno boljša, sem se v tem bolje znašla. Postala sem bolj hladnokrvna, ravnodušna. Lažje mi je bilo kot Luki, ker sem ženska. Nisem neposredno stopila v očetove čevlje, ampak malce okrog. Je bil pa zdaj, ko se tega spominjam, kar velik pritisk. Da, to je treba priznati.

Lara Prašnikar je ena izmed redkih srečnic v Sloveniji, ki ima nogometno igrišče, velikanski travnik, vedno dobro pripravljen za nogometno igro, tik ob družinski hiši. Foto: Osebni arhiv V zgodovino ste se vpisali kot prvo dekle, ki je lahko obiskovalo nogometni razred športne gimnazije Šiška.

Za to, da sem danes profesionalka v Nemčiji, je bila najbolj zaslužna športna gimnazija Šiška. To zelo rada poudarjam. Vemo, kaj se dogaja v obdobju srednje šole, ko si nogometaš. Obstajajo številne ovire in pasti. Lahko zaideš s športne poti, ujame te puberteta. No, pri meni tega ni bilo. Vedno sem ostala osredotočena, zbrana na nogomet in šolo. Na Šiški so me naučili profesionalnega življenja in rednih treningov.

Do Ljubljane me je vodila dolga pot. Najprej sem bila vpisana na gimnazijo Velenje, saj sem želela ostati čim bližje klubu ŽNK Rudar Skale. Takrat sploh še nisem vedela, da obstaja Šiška. Ker pa je na omenjeno gimnazijo hodila moja dobra prijateljica, me je nekega dne vprašala, zakaj ne bi odšla v Ljubljano še sama. Ideja se mi je zdela zanimiva. Ko sem to omenila očetu, je začel hitro brskati, kako bi prišla do tam. In se je začelo. Najprej sem odšla na informativni dan, potem je bilo načrtovano, da bi obiskovala normalni razred, kjer so tudi dekleta, no, na koncu pa je pobudo prevzel Goran Sentić, takratni pomočnik selektorja Damirja Roba, in poskrbel, da sem postala prva punca v zgodovini nogometnih razredov. Hodila sem v šolo s fanti in trenirala!

So bili fantje kaj zmedeni?

Nenavadno so se počutili, to je res. No, vsaj na začetku. Pa še nekaj je zanimivega. Vedno je veljalo, da je bil nogometni razred v Šiški eden izmed najbolj norih. Nogometaši v teh letih so veljali za podivjane. Na koncu pa se je razpletlo tako, da so nam takrat, ko sem se pridružila nogometnem razredu, govorili, kako smo drugačni. Da sem jih spravila v red, da niso več delali bedarij (smeh). Drugače ni bilo nobenih težav. Niti s slačilnicami, saj smo živeli v internatu, kjer smo se preoblačili in tuširali. Imela sem svojo sobo, tako da je šlo brez preglavic.

Ste ponotranjili tudi kakšne nogometne navade, denimo sočne moške psovke, kakršnih ponavadi ne manjka v najstniških letih?

Ne, tega pa ne. Raje sem ostala pri ženskih navadah. Sem pa te psovke dobro poznala, saj sem se že kot mlajša veliko družila s fanti. Predvsem zaradi Luke in njegove družbe. Ni mi nikoli ni primanjkovalo tudi ženskih prijateljic, saj sem zelo odprt človek. Rada uživam v družbi.

Kako se je na odločitev, da se boste resneje posvetili nogometu, odzvala mati?

Vedno me je podpirala, čeprav moram poudariti, da niti ni toliko poudarjala skrb za stalno učenje in šolo, kot mi je to delal predvsem oče. Sta me pa vedno oba podpirala. Za mamo je bilo najtežje, ko sem zelo mlada zapustila družino in Šmartno. Cel teden sem bila v Ljubljani in prihajala domov samo še za vikend. Od mojega 14. leta naprej smo tako bolj kot ne ločeni. A le fizično. Sicer smo zaradi tega še toliko bolj na telefonu. Vsak dan. Vedno sem si govorila, da je najprej pomembna šola, potem lahko razmišljaš o nogometu, če hočeš nekaj doseči v življenju. Tako je tudi bilo.

Mladi nogometni vratar Rok Vodišek je bil eden izmed Larinih sošolcev v nogometnem razredu športne gimnazije Šiške. Foto: Vid Ponikvar

Je katerim sošolcem, s katerimi ste gulili klopi v Šiški in skupaj trenirali, pozneje uspelo in se lahko pohvalijo z odmevnimi karierami?

Je. Moji sošolci so bili denimo tudi Kevin Žižek, Sandi Ogrinec in Rok Vodišek, ki je kot prvi izmed nas odšel v tujino. Imeli smo se zelo dobro, vse je potekalo na vrhunski ravni.

Ste si radi privoščili sošolce s kakim preigravanjem?

Normalno, tega ni primanjkovalo. To je bil poseben izziv, kako ponižati sošolca na igrišču. No, ko sem bila stara 15, 16 let in prišla v žensko puberteto, sem malce izgubila na hitrosti. Telo se spremeni. Takrat so imeli fantje veliko prednost, a sem jim lahko še vseeno parirala. Do neke mere. To je še dokaz več, da bi, če se ne bi odločila za gimnazijo v Šiški, težko prilezla do tam, kjer sem zdaj.

Ste v Nemčiji, kjer igrate nogomet kot profesionalka, našli čas tudi za študij?

Tudi to se je našlo. Študiram on-line, pri tem mi je zelo pomagal sindikat SPINS. Študiram, da se zamotim, investiram svoj čas in treniram možgane še kako drugače kot le na igrišču. Končujem program "hospitality turizma in managementa". Če bo šlo vse po sreči, bom poleti že končala študij.

V prejšnji sezoni je za Turbine dosegla 15 zadetkov. Izkupiček bi bil še boljši, če ne bi imela zdravstvenih težav. Nato je sklenila dogovor z Eintrachtom, s katerim ima pogodbo še dve leti in pol. "Najboljše šele prihaja. Treba gledati vedno naprej," sporoča 22-letna slovenska nogometna legionarka. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Boste morda nato odprli kak turistični projekt v rojstnem Šmartnem?

Nikoli ne veš. Vedno moraš imeti nekaj za rezervo, saj ne veš, kaj vse se ti lahko zgodi ali se zalomi v življenju. Sploh, če si ženska in z igranjem nogometa ne moreš pokriti vseh stroškov. Vedno so me učili, kako je treba ostati na realnih tleh. Ta šola mi veliko pomeni.

Bi lahko zdaj, ko ste članica in slovenska reprezentantka, kje nastopili skupaj z moškimi? V hokeju imamo vratarko Triglava Pio Dukarič, pravo posebnost tekmovanja. Pri nogometu verjetno tega ne bi dovoljevala pravila?

Ne, tega pa ne bi mogli izvesti, kje pa. Razlike med spoloma so prevelike. Pogosto igramo prijateljske tekme s fanti, tudi našimi sovrstniki, pa se takoj vidi, kako ogromna je razlika. Zlasti v moči, fizični pripravljenosti. Fantje so veliko boljši atleti, kar nato z lahkoto izkoriščajo na igrišču. Razlika je tako očitna, da bi me moški pojedli, če bi igrali skupaj, medtem ko bi jim tehnično gledano lahko brez težav parirala. V Nemčiji s fanti odigramo kakšne prijateljske tekme, v preteklih letih smo igrali tudi s člani iz nižjih lig. To mi je všeč, saj je nekaj novega. V Sloveniji smo dekleta vedno igrala le proti mlajšim, denimo moškim zasedbam do 15 let, ki smo jih tudi pogosto premagovale. Ni bilo kakšne večje razlike, sploh, če smo igrale pametno in se nismo zaganjale v dvoboje. Potem smo lahko zmagale brez težav.

Z bratom Luko niste odigrali kakšne revijalne tekme?

Ne, v pravi tekmi nisva nikoli zaigrala skupaj. Ko sva doma v Šmartnem, greva še vedno kdaj skupaj na igrišče in trenirava. Mogoče kdaj zaigramo tudi nogomet štiri na štiri, ko se nam pridruži še Nik Omladič, pa še ostali fantje iz soseščine. A takšnih trenutkov in priložnosti je vedno manj, vsak ima svoje obveznosti.

Se zanimanje mladih Slovenk za igranje nogometa povečuje?

Zelo. Na gimnaziji Šiška imajo dekleta zdaj že svoj oddelek. Punce, ki obiskujejo šolo, niso več na moškem oddelku, ampak samo še na ženskem. Nekaj se je tako le zganilo na bolje. To je zelo dobrodošlo za ženski nogomet. Generacije so vedno boljše. Punce zdaj začenjajo igrati nogomet že pri šestih letih, tako kot sem jaz, ne pa pri 12, kot je včasih veljalo za večino. To je res velik napredek.

Ko je bila nogometašica Turbine, se je v sklopu akcije PanAm-Lounge v Berlinu preoblekla v stevardeso. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Z vašo zgodbo, ko se dokazujete v močnem nemškem prvenstvu, ste dokazali, da niste le posledica "družinskega projekta", kot so vam znali očitati.

Ko sem prestopila v Nemčijo, sem prejemala tudi takšna sporočila. Kot da je samoumevno, da mi bo uspelo. Da bo oče že vse omogočil. No, pa ni šlo tako uspešno. Svoje so naredile tudi zdravstvene težave, preskočila sem kar nekaj tekem. Z leti pa sem res začela zabijati gole. Na koncu polsezone sem imela kar 15 zadetkov. Mogoče pa res ni vse zaradi priimka, si potem rečem. Mislim, da me ljudje pri tem, kar delam, zelo podpirajo. Vesela sem.

Zanimivo je, da ste bili vsi v družini napadalci. Tako vaš oče, brat, kot tudi vi.

Najboljši vedno igrajo v napadu, kajne? Najpomembneje je na tekmi doseči gol. Taka je usoda.

Se položaj ženskega nogometa pri nas premika na bolje? Predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin in Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović pogosto omenjata, da se trudijo še izboljšati razmere in poskrbeti za še večji razvoj.

Če se preleviš v vlogo gledalca, vidiš, da ima ženski nogomet ogromno potenciala. Moški nogomet je že dobro razvit. Je že na neki ravni, ko mu je težko še kaj dodati. Pri ženskah pa moramo še razviti še veliko stvari. To je nekaj krasnega, na tem se veliko dela. Veseli me, da sem v takih letih, ko bom lahko doživela nogometni boom pri ženskah. Moje starejše soigralke ga ne bodo mogle več. V Sloveniji pa bomo morali še malce vložiti v ženski nogomet, slediti evropskim in svetovnim smernicam.

Kakšen pa je položaj pri ženski reprezentanci?

Gre na bolje. Zdaj smo sklenile prvi dogovor z NZS. Prisluhnili so nam, ugodili nekatere stvari, ki smo jih želele. V zadnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo smo imele res odmevne rezultate. Tega prej ni bilo. Zveza je prisluhnila naši želji, da gradimo zgodbo ženskega nogometa na A reprezentanci. Upam, da to ni zadnji naš domet, ampak bomo dosegali še boljše rezultate. Zaželele smo si nekaj novosti. Nismo bile zadovoljne z nekaterimi stvarmi glede pozornosti. Igramo vendarle za reprezentanco. Določene zadeve se mi prej niso zdele spoštljive, zdaj pa smo na pravi poti. Zveza je prisluhnila tudi našim finančnim zahtevam. Tudi predsednik. Zelo smo vesele, da smo dosegle prvi korak. Prvič je bil sklenjen nek dogovor, tako da zdaj igramo še z večjim zadovoljstvom.

Slovenska ženska nogometna reprezentanca je v kvalifikacijah za EP 2022 osvojila tretje mesto. Boljši sta bili aktualna evropska prvakinja Nizozemska in pa Rusija, ki je bila od izbrank Boruta Jarca uspešnejša za šest točk. Če bi Slovenke premagale Rusinje v Moskvi, bi drugo mesto pripadlo njim. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kaj pa se je tako spremenilo?

Prej so nas obravnavali kot amaterke, čeprav nas večina prihaja igrati za reprezentanco iz tujih klubov. To nam je v ponos, če zastopamo državo na visoki ravni. Če so dobri rezultati, je lahko zadovoljna tudi zveza in to nagradi s tem, da malce prispeva. Zdaj nas bolj spoštuje. V zadnjih letih se stvari premikajo v pravo smer. Tudi z menjavo selektorja. Veseli me, da se vedno, ko pridemo v reprezentanco, lahko naučimo česa novega. To je res pozitivno. Z veseljem se vračamo domov. Vse, kar si želimo, je to, da igramo v urejeni reprezentanci.

Kako je bilo, ko ste prvič nastopili za reprezentanco?

Uf. Takrat sem imela komaj 16 let. Vsi so se obnašali, kot da bi bile vse amaterke. Dekleta, ki so igrala v slovenskih klubih, so morala zapustiti svoje službe, koristiti prošnjo za dopust, da so sploh lahko igrala za reprezentanco. Potem so bile prisotne velike starostne razlike. Bila sem najmlajša, imela 16 let, nekatere izmed soigralk pa dvakrat več. Tudi čez 30 let, tako da smo se težko ujele. Ni bilo takega ekipnega duha, kot je zdaj. Potreben je vodja, da drži vse skupaj. Zdaj se je ustvarila neka super druščina. Punce smo željne napredovanja, dokazovanja. Zdaj je, to moram reči, podoba reprezentance bistveno drugačna kot prej.

Plače so neprimerljive z nogometaši, ampak v Nemčiji so verjetno zaslužki pravi tudi za igralke nogometa?

Ne vem, koliko zaslužijo nogometaši v Prvi ligi Telekom Slovenije, a po moje se zneski lahko primerjajo. Se pa ženski nogomet v Nemčiji dviguje iz leta v leto. Veliko bolj stabilen klub si, če imaš za sabo tudi moško ekipo. To je zdaj postala stalnica, ekipe se najraje vežejo z moškimi. Po eni strani zato tudi igraš in vztrajaš v nogometu. Če tega ne bi bilo, bi punce v Sloveniji okrog 20. leta že končale z nogometom, ker bi morale začeti delati in si služiti denar. To je res neugodno.

V nemški ženski bundesligi je na prvem mestu Bayern, ki je v 15 krogih osvojil maksimalnih 45 točk. Eintracht je na sredini lestvice, zaseda sedmo mesto. Lara Prašnikar je v tej sezoni na 11 nastopih dosegla dva zadetka, pred tem pa jih je za Turbine v štirih sezonah dala 29. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Bi morali skrb za enakopravnost spolov izpostavljati vsak dan, ne pa samo na osmi marec?

Vsako leto je boljše, ko pa pogledaš nazaj, pa boj za enakopravnost spolov poteka zelo počasi. Ljudje so dostikrat nestrpni. Hočejo, da bi prišlo do enakopravnosti čez noč. Borbe potekajo tudi v nogometu. Veliko ženskih reprezentanc je v svojih državah že doseglo, da so enakovredne moškim. Pri nas žal ni tako, a se borimo, da bo boljše. Čez nekaj časa.

Ste ljubosumni na moško reprezentanco?

Kje pa. Že od nekdaj sem rada spremljala tako slovenski nogomet kot reprezentanco. Moram reči, da sem prava navijačica, želim jim vse dobro. Spremljam vse tekme, včasih pa se vprašam, ali tudi oni to delajo za nas. Verjetno temu ni tako. Na koncu pretehta ljubezen, govorim v imenu vseh soigralk, ki res podpiramo moško reprezentanco. Vesele smo, če nam kak moški reprezentant zaželi srečo pred tekmo. Rade bi videle, da bi bilo tega še več, a se to žal ne dogaja.

Morda bi lahko opravili kako promocijsko akcijo.

To bi bilo super. Treba je začeti delati na dvigu priljubljenosti, da bi se ženski nogomet približal ljudem. Težko je kombinirati, a če bi se potruditi, bi nam lahko vendarle uspelo.

Kapetan in prvi vratar slovenske članske reprezentance Jan Oblak je zelo priljubljen. Oboževalke ima tudi v slovenski ženski članski izbrani vrsti. Foto: Grega Valančič/Sportida

Jan Oblak verjetno dobro ve, kako je s priljubljenostjo ženskega športa, saj ima sestro Tejo, pomembno članico ženske slovenske košarkarske reprezentance.

To bi bilo prekrasno, če bi lahko stopile v stik z Janom. Vse ga podpiramo. Ponosne smo, da je prišel tja, kjer je zdaj. V naši ekipi ima oboževalke, rade ga spremljamo.

Oblak se z Atleticom druži z nogometno elito. Vi igrate za Eintracht Frankfurt, katerega moška ekipa spada med boljše v Nemčiji. Srečujete tudi njihove igralce, denimo srbskega zvezdnika Luko Jovića?

Za zdaj še ne, ker je imel prste vmes tudi koronavirus. Ko pa bo ta kriza za nami, bo čas tudi za takšne stvari. Smo pa nekajkrat trenirale tam kot fantje. Ko se pelješ z avtom v garažo in vidiš te igralce, pa njihove luksuzne avte, je kar zanimivo. No, na koncu smo vsi profesionalci, tako se moramo tudi obnašati. Verjamem, da so tudi oni umirjeni fantje in ne namišljeni zvezdniki.

Na profesionalni ravni smo se v Velenju pogosto družili s fanti. Tam smo bili pomešani med seboj, bili smo pravi prijatelji. Spomnim se, ko smo hodili skupaj na treninge. Jaz, Luka in Nik. Na koncu sem ju morala vedno čakati, saj sta si še rihtala frizure in bila vedno zadnja.

Prašnikarjeva je bila v kvalifikacijski skupini A z osmimi zadetki tretja najboljša strelka. Večkrat sta v polno zadeli le reprezentantki Nizozemske Sherida Spitse (10) in Vivianne Miedema (9). Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Slovenska reprezentanca igra vedno bolje. V zadnjih kvalifikacijah je Slovenija osvojila tretje mesto, vi pa ste bile najboljša strelka. Dosegli ste kar osem zadetkov.

Pozna se, kako se odlično razumemo. Med nami vlada izjemna kemija. Ko imaš ob sebi tako kakovostne soigralke, ti je lažje. Brez njihove pomoči zagotovo ne bi mogla doseči teh zadetkov. Na koncu pa goli ne štejejo, ampak le točke in končna uvrstitev na lestvici. Tam smo žal dosegle tretje mesto, zaostale za Nizozemsko in Rusijo. Ti dve tekmi z Rusijo me bosta še dolgo preganjali. Bili sta v neprimernem trenutku. Prva povsem na začetku kvalifikacij, ko smo se še lovile, na koncu pa se je poškodovalo nekaj pomembnih igralk in smo res žalostno izgubile z 0:1. Druga tekma pa je bila v Moskvi, ko smo bile vse okužene s koronavirusom. Zaigrale smo, čeprav smo bile bolne, in spet izgubile z 0:1. Če bi to tekmo dobile, bi bile druge in zaigrale v dodatnih kvalifikacijah. Je pa to resnično dober obet za prihodnost. Zdaj komaj čakamo na žreb za kvalifikacije za SP 2023. To bo naš glavni cilj, da se končno uvrstimo na veliko tekmovanje.

Naslednje svetovno prvenstvo bo leta 2023 v Avstraliji in Novi Zelandiji. Kar daleč.

To je moja dolgoletna želja. Moj bratranec se je pred enim letom preselil v Avstralijo, zdaj pa živi na Novi Zelandiji. Vedno sem si želela obiskati te kraje, to je zanimiv del sveta. Morda mi pa res uspe z reprezentanco.

Omenili ste, da ste odigrali tekmo v Moskvi, okuženi s koronavirusom. Kako pa je bilo igrati?

Imele smo res slab občutek. Kot da se te loteva neka tečna bolezen, ki na tebi pusti določene posledice. Potrebovala sem tri mesece, da sem prišla k sebi. Čeprav sem mlada in fit. Ni lahko, to so bili res najhujši trenutki v mojem življenju. Ko si tako bolan in nemočen, da kaj drugega, kot le spati in počivati, ne moreš opravljati. Da smo bile na tisti tekmi pozitivne, smo izvedeli šele pozneje, ko smo letele v Estonijo. To je bil res nesrečen splet okoliščin, ki ga ne bomo nikoli pozabile. Zelo smo bile jezne, da se je to zgodilo ravno na tekmi, ko se je odločalo o uvrstitvi na evropsko prvenstvo. Za to smo trdo delale, garale, nato pa zaradi koronavirusa nismo mogle pokazati vsega, kar znamo. Res škoda. A upam, da se nam bo nekoč trud že poplačal.

Slovenske reprezentantke so odločilno tekmo za drugo mesto v kvalifikacijski skupini v Moskvi odigrale okužene z novim koronavirusom, tako da niso mogle pokazati vsega, česar so drugače sposobne. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Za razliko od fantov morate gledati tudi na materinstvo.

Res je, a se zmore igrati tudi takrat. Če imaš neko pomoč, medicina iz leta v leto napreduje, ti to olajša zadeve. Nogomet je moja prva strast, prva ljubezen, in me že dolgo drži pokonci. Mogoče kdo misli, da bo zagnanost minila, a se imam še vedno super. Vedno pa pridejo tudi trenutki, ko ti ne gre vse po načrtih. Ko si v hudem stanju, mogoče poškodovan, ali pa ne igraš toliko, kot bi si želel. Takrat se vprašaš, ali je sploh vredno tega. No, na koncu je pri meni vedno prevladala ljubezen. Da se odpraviš naprej. V svetu mi ni bilo vedno lahko, pogosto sem bila sama, zato sem zelo hvaležna družini in prijateljem, da so mi pomagali. Zlasti zadnje leto, ko sem šla iz poškodbe v poškodbo, potem je sledilo neigranje zaradi koronavirusa, pa menjava kluba. Vesela sem, da sem prebrodila hude čase.

Oče Bojan vam je bila takrat v veliko podporo.

Res sem mu hvaležna, da imamo v družini tak odnos, kot ga imamo. Da se lahko sproščeno in srčno pogovarjamo o velikih stvareh. Enako z mamo. Ko vesta, da mi ne gre, mi priskočita na pomoč. Res sem jima hvaležna. Sta prava motivatorja, poslušata me in pomagata.

Oče Bojan Prašnikar, prvi in nato večkratni slovenski selektor, trofejni strateg Maribora in Olimpije, pa tudi prvi slovenski trener na delu v nemški bundesligi (Energie Cottbus), v Nemčiji večkrat obišče hčer. Foto: Osebni arhiv Bo Bojan Prašnikar še kdaj sedel na trenerski stolček?

Ne vem. Kdaj ima kak pomislek, da bi res lahko začel, potem pa pove, kako lepo je živeti v penziji. Zlasti, ko pride k meni na obisk. To doživlja kot nek privilegij. Je pa še vedno globoko v nogometu. Ima projekte z mlajšimi trenerji, to znanje želi širiti naprej. Je takšne vrste oseba, ki ne more skoraj nobenemu reči ne. Rad pomaga. To sem očitno prevzela od njega.

Lahko bi tudi kdaj postal selektor ženske nogometne reprezentance.

O tem se je že govorilo. Ljudje me sprašujejo, zakaj pa res ne bi postal. Nikoli ne vem, kako bi to bilo. Nikoli tudi ni bil moj trener, za razliko od Luke. Morda pa bi imela še večji pritisk in to ne bi bilo dobro zame.

Kako pa se počutite kot članica takšne družine, ki izstopa v slovenskem športnem merilu in pooseblja ogromno predanost nogometu?

Je, lepo je biti del takšne nogometne družine. Mislim, da mi je bilo usojeno. Se sploh ne pritožujem, kje pa, ampak v tem uživam. In verjamem, da moja najlepša leta šele prihajajo.