Cela ulica nori

Naslov je sposojen pri priljubljeni skladbi slovenske glasbene zasedbe, ki pa je vsaj kar se tiče imena bolj povezana z Jamajko kot pa Južnoafriško republiko. V sredo so v zgodnjih popoldanskih urah ulice Sandtona dobesedno ponorele in vzporednica je hitro padla. Ravno takrat, ko smo se odpravili na ogled treninga Kekove čete. In se kaj kmalu znašli nemočni v prometni gneči. Kaos je spominjal na polževe vožnje v največjih svetovnih metropolah, mimoidoči pešci pa so nas zlahka prehitevali.

Šola zaprla vrata

Ni potrebno dvakrat poudariti, da smo podcenjevali razsežnost že vnaprej napovedanega dogodka, navijaške povorke ''Bafana bafana''. A slednja je pošteno ogrela naša srca, tako da nam ni bilo žal. Pogled na navdušeno množico, polno ponosa in pričakovanja, oboroženo s prepoznavnimi barvami južnoafriške zastave, rumenim dresom reprezentance in dobro voljo, pa tudi tekmovanjem, kdo bo imel večjo in glasnejšo vuvuzelo, je bil enkraten.

Kaj bi bilo šele, če bi se prebili vse do središča dogajanja. Mi smo prečkali le obrobne poti, pa že naleteli na zabavo. Prepoznali smo večkrat izgovorjeno besedo Ayoba, ki v slengu tukajšnjih meščanov pomeni prispodobo za nekaj enkratnega in veličastnega. V sredo so se na ulice zlile tudi večje skupine otrok. Šola je namreč zaradi svetovnega prvenstva začasno zaprla vrata, učilnice pa se bodo odprle šele sredi julija. Dvojni razlog za proslavo.

Ceste postale pretesne

Vse skupaj se je dogajalo sredi Sandtona, na prekrasen sončen dan, in ponujalo pomirjujoči prizor. Vsepovsod ob cesti, na kateri se je ustavil promet, so se vile množice pešcev, med njimi ni manjkalo belopoltih prebivalcev, tako domačih navijačev, turistov kot tujih novinarjev.

Središče najbolj mirnega, pa tudi bogatega okraja v okolici Johannesburga, Sandtona, za razliko od ''zloglasnega'' velemesta, znanega po rudnikih, ponuja določeno varnost. Vsaj podnevi. Zato je pogled na združene množice, resda v okolici ni manjkalo tudi policije, prinašal neko novo toplino gostitelja svetovnega prvenstva, ki je v prvih dveh dneh našega obiska nismo bili vajeni. Čeprav smo skoraj zamudili na trening Kekove čete, smo z zanimanjem spremljali dogajanje okrog nas. Široke ceste, ki so še dan poprej ponujale dokaj elegantno premostitev razdalj, so v trenutku postale pretesne, privrženci pa so tako v navijaško okrašenih avtomobilih kot ob cestah izkazovali podporo domači reprezentanci na tak ali drugačen način. In častili prihajajoči praznik, začetek svetovnega prvenstva v nogometu.

Ples v središču Sandtona

Zbralo naj bi se jih več kot 25.000. V središču Sandtona, kjer smo uvodni dan srečali simpatičnega alžirskega navijača Salima, se je pod kipom Nelsona Mandele odvijal razigrani navijaški ples.

Privrženci ''fantov'', pa tudi ostalih udeleženk prvenstva, med njimi so bili že na daleč razpoznavni Mehičani z okroglimi sombreri, prvi tekmeci Južnoafričanov, so se podali v simpatičen ''vlakec'', nekateri so se povzpeli na drevesa, drugi spet na velikanske oglaševalne plakate ob cestah. In mahali z zastavami, plesali ter vzklikali podporo. Nenazadnje so s tem tudi polepšali dan tujcem, ki so se lahko na lastne oči prepričali o ljubezni in nogometnem ponosu, ki vlada v JAR. Po tem, kar smo videli v sredo, nam bi bilo prav žal, če bi gostitelji izpadli že po skupinskem delu. S tem bi se tudi vpisali v zgodovino SP, saj bi se to pripetilo prvič …