Kalvarija je Slovencu vzela poldrugo leto nogometa

Nepredvidljiva nogometna usoda mu je čez noč pokazala temni, veliko bolj neprijeten obraz. Začelo se je z zdravstvenimi težavami, ki jim ni bilo videti konca, nato pa so ga šokirali še turški delodajalci. Ostal ni le brez tekem, ampak kar vseh pravic. Plače so nehale prihajati na njegov račun, ni se več družil z ekipo, najbolj pa mu je bilo žal, da ni mogel več trenirati.

Nekdanji kapetan Olimpije je bil ogorčen. Počutil se je nemočnega, razmišljal celo o tem, da bi sredi kalvarije, ki je ne privošči nikomur, končal nogometno kariero, nato pa je prišel do spoznanja, da bi mu lahko kariera vendarle ponudila še eno priložnost. Ne ve še, kje, a si prizadeva za to, da bi se do poletja spravil v red, obenem pa pričakuje vesele novice še z Mednarodne nogometne zveze (Fifa), ki je po pravni poti tožila Bursaspor.

Turki so ga postavili na cesto

Dres članske reprezentance je oblekel štirikrat, nazadnje 14. novembra 2016 na Poljskem. Foto: Sportida ''Ko sem se lani vrnil z enoletne posoje na Poljskem v Turčijo, sem naletel na težave. Mene in še nekaj tujcev so nenapovedano izolirali iz ekipe. Niso nam dovolili trenirati, niti nismo več dobivali plač. Ostali smo brez pravic. Nekateri so takoj morali zapustiti klub, meni pa ni preostalo drugega, kot da sem se prek odvetnika obrnil na Fifo. S Turki se pač ni bilo mogoče dogovoriti. S soigralcem iz Nizozemske sva trenirala na lastno pest, a tako ni šlo naprej. Stvari sem predal Fifi, zavedal sem se, da bo to dolgotrajen proces, z Bursasporjem pa sem januarja enostransko končal pogodbo,'' je pojasnil Boban Jović, ki po vrnitvi iz Turčije živi v rojstnem mestu Celju in se trudi, da bi lahko na igrišču še kdaj navduševal tako delodajalce, soigralce kot tudi navijače.

Tekme zelo pogreša, treninge prav tako. ''Dolgo časa sem bil poškodovan, potem pa v Bursasporju ni bilo odziva, niso mi več plačevali, sam pa si nisem mogel izbrati kluba. Nogomet je proces, v poldrugem letu sem doživel toliko stvari, zdaj pa upam, da bom do poletja pripravljen. Takrat želim obnoviti, spet zgraditi kariero. Dolgo časa nisem bil v pogonu,'' ga skrbi, kako se bo obnesel, ko bo znova stopil na igrišče in občutil tekmovalni ritem.

Lahko bi bil njegov konec, a verjame, da bo njegov začetek

Selitev iz Poljske v Turčijo smatra za napako. Foto: Vid Ponikvar Tega, da so se stvari pri njem zapletle in je ostal brez tekem, ni izkusil le v Turčiji. Ko je pred leti nosil dres Olimpije in spadal med najbolj vroča imena Prve lige Telekom Slovenije, določeno obdobje sploh ni smel igrati.

''Kar zadeva te stvari, mi je bilo pri Olimpiji lažje, saj sem takrat vsaj treniral, zaradi odločitve vodstva, takratnega lastnika kluba, pa nisem smel igrati tekem. V Turčiji pa sem doživljal še hujše stvari. Poznal nisem skoraj nikogar. Nisem vedel, na koga bi se obrnil. Hvala bogu, da ima zdaj nadzor nad tem Fifa,'' kar ne more verjeti, da se takšne stvari še vedno dogajalo, čeprav smo v 21. stoletju. Nekdanji turški prvak je zašel v velike finančne težave, nato pa zahrbtno, brez najave, prečrtal Slovenca iz svojih načrtov.

''Nisem verjel, da bom doživel kaj takega. Ne rečem, takšne stvari so se dogajale že prej, bili so tudi primeri v Sloveniji, a v dobi, kjer imaš na voljo mobilne telefone, internet, je to, da ne veš, kaj se resnično dogaja, resnično preveč. To je bila očitno šola za naprej, nikoli ne veš, morda pa se mi v karieri še kdaj zgodi. To je lahko bil moj konec, lahko pa je tudi moj začetek,''

Vedno je bil fanatik in imel močno voljo

Leta 2013 je prejel nagrado SPINS za najboljšega mladega nogometaša leta. Foto: Vid Ponikvar Čeprav je že dolgo v slovenskem nogometu in je izkusil že ogromno stvari, še zdaleč ne spada med veterane. Pri 27 letih je še razmeroma mlad in je pred njim še ogromno vrhunskih sezon, če bo znal svojo formo dvigniti na raven, s katero je pred leti navduševal tako pri Olimpiji kot tudi Wisli. In še nekaj je.

Postal je nogometaš z zelo trdo kožo, ki ga v nadaljevanju kariere ne more več zmotiti vsaka malenkost. ''Ne, nisem še veteran. Je pa pred menoj nekaj dilem. Najprej si hočem dati še eno priložnost, ne vem pa še, kje bom nadaljeval kariero. Verjamem, da se bom lahko vrnil. Glede na moj značaj, saj sem bil vedno fanatik in imel močno voljo, enostavno verjamem, da bo res tako.''

Odhod v Turčijo zgrešena poteza

Slovensko prvo ligo je zapustil leta 2015 in se odpravil na Poljsko. Foto: Vid Ponikvar Ko pomisli, kaj vse je doživel v tujini, se najraje spominja prigod iz Krakova.

''Pri Wisli sem odigral dve sezoni. To je to, za kar se živi v nogometu. Občutki so bili krasni. Ko pa je prišel nov predsednik, niti nisi vedel, kaj ti prinaša jutri. Novi lastnik se je odločil za prodajo kluba. Nogometaši smo predvideli, da se bodo stvari le še slabšale. Škoda, ker je bila organizacija kluba na zelo visoki ravni. Takrat se je Bursaspor odločil zame. Verjel sem, da je to velik klub in še boljša odskočna deska za nadgraditev moje kariere, a sem se preprosto zmotil. Odhod v Turčijo se je izkazal za veliko napako. To je bila zgrešena poteza, že v uvodnih šestih mesecih smo zamenjali pet trenerjev. Potem me niso plačevali, pa sem odšel nazaj na Poljsko, na posojo k Slasku. Vrnil sem se v Evropo, upal, da se bodo vmes v Turčiji normalizirale zadeve, potem pa so se začele še zdravstvene težave,'' je pojasnil bridko usodo v Turčiji, obenem pa dejal, da je bilo tako le v njegovem primeru, nikakor pa ne tudi v drugih klubih v Turčiji, kjer igra kar nekaj njegovih rojakov.

Poškodbe so mu ubijale duha

Do leta 2017, ko je zbral tudi štiri nastope za člansko reprezentanco, mu je bilo zdravje naklonjeno, potem pa so se začele težave. Zaradi poškodb ahilove tetive in pubične kosti ga je čakalo kar 10-mesečno okrevanje, ponagajalo mu je tudi vnetje aduktorjev, trebušne stene.

Leta 2014 je nastopil v Stožicah proti Chelseaju. Foto: Vid Ponikvar

''To niso bile ogromne poškodbe, kar zadeva mehaniko, so pa bile takšne poškodbe, ki zahtevajo dolgo rehabilitacijo. To pa ti ubija duha. Vsak dan začutiš bolečino. Tako se vleče že dve leti. Najprej sem začutil bolečino na treningu, potem pa se je le stopnjevalo. Zdaj gre na bolje. Upam, da so najhujši trenutki že daleč za menoj.''

Razmišljal je celo o tem, da bi se predal

Se bo še kdaj vrnil v člansko reprezentanco? Foto: Vid Ponikvar Bi lahko poleti nadaljeval nogometno pot v katerem izmed slovenskih klubov? Vrnitev v Olimpijo se glede na ljubezen do ljubljanskega kluba, ki je ni nikoli skrival, ponuja kar sama po sebi … Jović je prost igralec, saj je prek odvetniške pisarne prejel začasni certifikat.

''Ne vem niti, kaj me čaka jutri. Pred menoj je zahteven proces. Moram najti klub, kjer me nekdo dobro pozna, da bo na začetku skrbel za stvari, povezane z okrevanjem po hudi poškodbi. Zadnjo tekmo sem odigral pred poldrugim letom. Tako se bom moral tudi pogovarjati s klubi,'' je napovedal desni bočni branilec, ki se v zadnjem času ni hotel medijsko izpostavljati, saj so ga udarci, ki jih je prejemal na vsakem koraku, tako zdravstveni kot tudi klubski pri Bursasporju, spravili v tako slabo voljo, da je nekaj časa razmišljal celo o koncu igralne poti.

''Res je, nekajkrat sem že pomislil, da bi se predal, a mi potem nekaj ni dovolilo, da bi to storil. Doživljal sem predvsem velik preizkus za svojo glavo. Umaknil sem se od vseh in posvetil sebi. Upam, da do poletja že pridem na pravo raven. Nogomet je zahtevna stvar, treba ga je jemati resno. Lahko si najbolj pripravljen, kar si lahko, a če zadeve v klubu ne delujejo tako, kot bi morale, tudi tvoj talent ne pride do izraza.''

Tesno povezan z Olimpijo

Kot nogometaš Olimpije je odigral veliko večnih derbijev z Mariborom. Foto: Vid Ponikvar Z dogajanjem v slovenskem prvenstvu je na tekočem. ''Vsi igralci, ki gremo v tujino, redno spremljamo slovensko ligo,'' nam je pojasnil. V soboto bi lahko obiskal Stožice in spremljal večni derbi.

''Moja zgodovina je povezana z Olimpijo. Je edini klub, za katerega sem igral v slovenski prvi ligi. Ni skrivnosti, da pripadam njej. Lahko bi rekli, da sem Celjan z zeleno-belim srcem.'' Če si bo v živo ogledal derbi, bo goreče stiskal pesti za zmaje.

Žal mu je, da ima Maribor deset točk prednosti pred Olimpijo. ''Vsaka točka manj prednosti Maribora bi dala derbiju nov žar. Če bi Olimpija v Kranju premagala Triglav, ko je bila od zmage oddaljena le tri minute, bi bilo zagotovo še lepše. Odpirale bi se nove računice, tako pa je razlika velika. Poznamo pa vsi strokovnost, organiziranost Maribora, ki dela načrtno in zelo redko greši,'' se boji, da vijolice morda zmajem ne bodo dopustile dovolj priložnosti, da bi jih Ljubljančani sploh še lahko ujeli do konca sezone.

Če bi hotel biti trener, bi potrkal na vrata NK Maribor

V dresu Olimpije je debitiral v 1. SNL pod vodstvom Roberta Pevnika, zdajšnjega trenerja zmajev. Foto: Vid Ponikvar Sam je v zeleno-belem dresu odigral veliko derbijev in se redko veselil proti Mariboru. ''Maribor je takrat s prihodom Zahovića in Milaniča veliko pridobil. Uspehi v Evropi so dali klubu nov zagon. V klubu se dela sistematično, pozna se hierarhija. Če bi hotel biti kdaj trener, bi potrkal na vrata NK Maribor, saj bi me zanimal njihov nasvet, kako so lahko s tako majhnimi finančnimi vložki dosegli tako velike uspehe v Evropi. Bil sem v tujini. Vem, s kakšnimi financami razpolagajo bistveno bogatejši klubi od Maribora, a v Evropi ne naredijo nič,'' je podal primerjavo in želel še poudariti fenomen mariborskega uspeha, s katerim se je neprestano primerjala Olimpija.

V Prvi ligi Telekom Slovenije je nazadnje igral v sezoni 2014/15, nato pa odšel na Poljsko. Takrat je bil prvi mož Olimpije bogati podjetnik Izet Rastoder, nato ga je na predsedniškem stolčku nasledil Milan Mandarić. Jović je v prvi ligi odigral 150 tekem in prispeval 10 zadetkov.

''Ko sem igral za Olimpijo, je bila to drugačna Olimpija, kot je zdaj. Očitno zdaj pod Mandarićem dela bolje, kot je s prejšnjo upravo in lastnikom. V zadnjih treh letih so osvojili kar dva naslova, torej se je nekaj spremenilo v zelo pozitivno smer. V pogovoru z nekdanjimi soigralci sem slišal, da so šle stvari v klubu na bolje, za številne menjave, ki se dogajajo, pa nisem pooblaščen. Če nisi na tekočem, tega niti nimaš pravice komentirati,'' je mnenja Jović, ki se je nedavno v Ljubljani srečal z Nikom Kapunom, še zadnjim aktivnim ''staroselcem'', s katerim si je pri Olimpiji delil slačilnico. Imela sta si veliko povedati. Oba so na poti do še lepše kariere ustavile številne zdravstvene težave. ''Govorila sva predvsem o sreči, da se izvlečeš iz težav.''

Nik Kapun (levo) je zadnji nogometaš Olimpije, ki je pred leti delil slačilnico tudi z Bobanom Jovićem. Foto: Vid Ponikvar

Bi se lahko Jović morda poleti pridružil Kapunu in spet oblekel dres Olimpije? ''Ne vem. Saj niti ne poznam ljudi v klubu, njihovega dela, kako izbirajo nove igralce in kdo za kaj odgovarja. Nisem v stiku z njimi. Poznam pa trenerja Pevnika. Ko se začel igrati za Olimpijo, sta bila v tandemu s Safetom Hadžićem moja trenerja. To so bili lepi časi,'' je dejal Štajerec, prepričan, da se bo s pomočjo močne volje in dodatnega dela na treningih vrnil na raven, s katero je nekoč spadal med najboljše slovenske desne bočne branilce. Ko mu le zdravje ne bi več obračalo hrbta …