Prvi maratonec je od izčrpanosti umrl

Izraz maraton izvira iz legende o grškem vojaku Fedipiju, ki je po bitki na Maratonskem polju, kjer so Grki leta 490 pred našim štetjem porazili Perzijce, brez postanka pretekel razdaljo od Maratona do Aten, kjer je z besedami "zmagali smo" obvestil senat o velikem dogodku, nato pa na kraju umrl zaradi izčrpanosti. V tistem času sta od bojišča v Maratonu do Aten vodili dve cesti. Severna je bila krajša, a bolj gorata, katere dolžina naj bi bila dobrih 34 kilometrov. Južna je bila daljša, a položnejša, z dolžino dobrih 40 kilometrov. Ker naj bi bilo na jugu še nekaj perzijskih vojakov sklepajo, da je antični tekač ubral težjo pot po severnem delu.

Kljub temu, da je zgodba o Fedipiju dobro poznana in sprejeta, pa ni povsem jasno ali je resnična. Herodot navaja drugačna dejstva. Grški zgodovinar, katerega zgodbe so edini vir grško-perzijskih vojn, omenja Fedipija kot kurirja, ki je ob vdoru Perzijcev tekel iz Aten po pomoč v Šparto. V nekaterih rokopisih navaja celo drugačno ime tekača, saj omenja Filipida. "Oče zgodovine" pa v svojih delih nikoli ni omenil nikogar, ki bi tekel iz Maratona do Aten. Pripoveduje celo, da naj bi se po zmagi na Maratonskem polju zaradi prežeče nevarnosti napada perzijske mornarice še v istem dnevu v Atene vrnila večina grških vojakov in ne le domnevni tekač.

Sodobni maraton

Ko je ideja modernih olimpijskih iger postala realnost ob koncu 19. stoletja, so pobudniki iskali popularno panogo v spomin na zmagovalno bitko iz antične Grčije. Idejo o maratonski preizkušnji je predstavil Michel Bréal, ki je želel, da se disciplina izvede na prvi modernih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896. Idejo je močno podprl osnovitelj moderne olimpijade Pierre de Coubertin kot tudi vsi Grki.

V Grčiji so izvedli kvalifikacije za nastop na igrah, prvi maraton pa je v času 3 ur in 18 minut dobil Charilaos Vasilakos, ki je kasneje na igrah končal na petem mestu, medtem ko je zmagovalec prvega olimpijskega maratona postal grški nosač vode Spiridon "Spiros" Louis. Njegov čas je kljub postanku na kozarcu vina pri svojem stricu znašal 2;58:50. Ženski maraton je bil prvič na sporedu na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. Dolžina maratona sprva ni bila fiksno določena. Nekaj prvih olimpijskih maratonov je bilo dolgih okoli 40 kilometrov, približno toliko kot razdalja od Maratona do Aten po daljši poti. Na olimpijskih igrah v Londonu leta 1908 je bila proga ponovno dolga približno 40 kilometrov, a je princesa Walesa želela, da njeni otroci vidijo štart, kar je progo podaljšalo na 42 kilometrov.

Tudi kraljica Aleksandra je imela svojo željo, saj je hotela najboljši pogled na cilj, kar je doprineslo h končni razdalji 42,195 kilometra. Na naslednjih dveh olimpijadah je bila dolžina ponovno spremenjena, tako so maratonci na prvih sedmih olimpijskih igrah tekli kar šest različnih dolžin od približno 40 kilometrov pa do 42,75 kilometra.

V letih po londonskih igrah leta 1908 je bil vsako leto organiziran "Politehnični maraton", ki je meril točno 42,195 km. Zaradi prestižnosti tekmovanja je to dolžno leta 1921 Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF) sprejela kot uradno dolžino maratonske preizkušnje, ki se je ponovno tekla že na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 in ostala nespremenjena do danes. Uradni svetovni maratonski rekord danes znaša 2;03:23. Na lanskem maratonu v Berlinu ga je postavil Kenijec Wilson Kipsang, najboljši izmerjeni čas na maratonski razdalji pa je leta 2011 v Bostonu (proga ne ustreza pravilom, saj štart in cilj nista na isti točki, poleg tega pa se proga ves čas nekoliko spušča) postavil njegov rojak Geoffrey Mutai. Ženski rekord drži Britanka Paula Radcliffe s časom 2;15:25.