Martin Pavčnik

Petek,
28. 6. 2013,
10.44

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 28. 6. 2013, 10.44

8 let, 7 mesecev

Vinko Jelovac: Hrvat ali Slovenec? Istran!

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Zvok odbijajoče se košarkarske žoge so v življenju 64-letnega Vinka Jelovca, ki se je po uspešni igralski in trenerski karieri ustalil v Vrsarju, zamenjali morski valovi in galebi.

Nekoliko starejše generacije se ga spominjajo kot odličnega centra ljubljanske Olimpije in jugoslovanske reprezentance, nekoliko mlajše kot brkatega trenerja, še mlajše pa so na spletu le brale o Istranu iz kraja Jelovci pri Pazinu, ki je za izbrano vrsto nekdanje skupne države med letoma 1967 in 1977 odigral kar 240 tekem, bil kar trikrat evropski in enkrat svetovni prvak, na olimpijskih igrah v Montrealu osvojil srebrno odličje in bil dvakrat izbran za slovenskega športnika leta.

Za razliko od mnogih nekdanjih vrhunskih športnikov ste povsem poniknili z javne scene. Kje je pravzaprav danes Vinko Jelovac? Vinko je upokojenec v Vrsarju. In veste, kaj?! Prav nič mu ne manjka. Uživa in se veseli vsakega novega jutra.

A nekako si ne moremo predstavljati, da zgolj posedate po lokalih ob obali in pijete kavo. Še vedno vodim dve podjetji, prvo je povezano z alkoholnimi pijačami, drugo pa z gradbeništvom.

Malce nenavadno pa je, da ste se povsem umaknili iz košarkarskega sveta … Morda imate prav, morda je res nenavadno, a pred petnajstimi leti, ko sem sklenil svoje delo kot trener pri zagrebški Ciboni, sem se odločil, da je to poglavje končano. Nikoli se nato nisem vrnil v dvorano. Kot vse kaže, sem imel vsega dovolj. Kar 35 let, prežetih s košarko, ki prinaša veliko stresa, je bilo zame povsem dovolj. Že naslednji dan sem spremenil svoje življenje. Živim v Vrsarju, občasno pridem na Reko, v Zagreb ali Ljubljano. Občasno si prek malih ekranov pogledam kakšno košarkarsko tekmo, kar pa je prej izjema kot pravilo. Verjeli ali ne, košarka me preprosto ne zanima. Ne vem, kaj se pravzaprav dogaja v slovenski, hrvaški ali evropski košarki.

Bi se odzvali vabilu, če bi vas organizatorji evropskega prvenstva v Sloveniji povabili na kakšno tekmo? Ne. Če me bo zanimalo, si bom kakšno tekmo že ogledal z domačega kavča. Ponavljam, zdaj imam drugačno življenje. Moj pravi stik s košarko so dolgoletni prijatelji, denimo Ivo Daneu, Borut Bassin, Peter Marter in drugi, ki me večkrat obiščejo v Vrsarju. No, takrat se seveda pogovarjamo tudi o košarki. Ne vem pa prav veliko o sodobni igri in novodobnem vodenju ekip. Za sodobno košarko torej nisem prav dober sogovornik. Košarka je šla svojo pot, jaz svojo. Že ko sem sklenil svojo košarkarsko kariero, nisem nato niti enkrat pomislil na vrnitev pod koše. Podobna je bila moja trenerska zgodba. Našel sem nov smisel življenja. Priznam, košarkarsko življenje je bilo resnično lepo, saj sem videl veliko sveta, spoznal veliko zanimivih ljudi in tkal prijateljstva, a tudi zdaj uživam. Kot trener in igralec sem se moral držati urnikov, veliko sem prebil na avtobusih, letalih … Zdaj živim brez obremenitev. Nimam budilke, ki bi mi kratila spanec. Tudi k počitku ležem, ko mi ustreza. Za moja leta je to lepo življenje.

A ko govorimo o osebnem zadovoljstvu, ki tudi v športu ni vselej povezano izključno z rezultati, bi bila zanimiva primerjava med igralskim in trenerskim obdobjem. Katero vam je namenilo več zadovoljstva? Če bi želel nekomu nekaj zares slabega, bi mu zaželel, da postane košarkarski trener. To je poklic, ki je tesno povezan s stresom. Klubsko vodstvo, navijači, igralci, novinarji … Dan za dnem. Ustvariš niz 20 zmag, nato pa ti spodrsne ne enaindvajseti tekmi in že si pod plazom kritik. To je poklic za posebne ljudi, ki se znajo osredotočati in izklapljati okolico. Kot trener sem bil presenetljivo dokaj uspešen, saj so mi mnogi napovedovali hiter konec. Navsezadnje sem med drugim vodil Olimpijo, Cibono in Maccabi. A moje počutje ni bilo najboljše. Verjetno lahko prav s to oceno odgovorim tudi na vaše vprašanje o umiku iz košarke.

Dejstvo pa je, da bi danes košarkarski center z vašo statistiko in rezultati služil milijone. Imel bi prijetno zapolnjen bančni račun, nepremičnine … Ste kdaj razmišljali o tem, kakšno bi bilo vaše življenje, če bi ujeli finančno najugodnejši val? Ko je denar najpomembnejša stvar v življenju, potem ni prostora za srečo. Kot košarkar sem bil srečen. Danes je edino merilo denar. Kdor ga nima, je nesrečen. Kdor ga ima, je prav tako nesrečen, saj ga ima sosed še več. Tisti, ki ga ima največ, pa se vseskozi boji, da ga bo izgubil. Med srečo in denarjem ni enačaja. Daleč od tega. Zato je nemara prav, da sem bil košarkarsko dejaven v nekdanjih časih. Imel sem se lepo, bil sem srečen. Tudi danes sem.

V tistih časih je bil reprezentančni vpoklic največja čast, danes pa se v vseh reprezentancah vrstijo odpovedi, pogojevanja … Ali razumete novo generacijo? Niti na misel mi ni prišlo, da bi zavrnil reprezentančni dres. Ni mi žal, saj sem z izbrano vrsto tedanje države nanizal nekaj lepih rezultatov in kopičil zanimive dogodivščine. Celo desetletje sem bil jugoslovanski reprezentant in zaigral na kar 240 uradnih tekmah. Tudi prijateljske tekme so bile zame vedno velik izziv. Danes pa … Kdo bi vedel?! Drugačni časi.

Kot igralec in trener ste bili tesno povezani z velikimi imeni slovenske košarke. Daneu, Žorga, Bassin, Vilfan, Zdovc … Imajo Slovenci kakšen značajski skupni imenovalec? Dober občutek za organiziranost. To je verjetno največja vrlina, ki je povezana tudi s slovensko majhnostjo. Moja izkušnja s slovenskimi košarkarji pa me sili tudi v regijska razmišljanja. Kot na dlani je, da so bili odlični košarkarji predvsem Štajerci. Ivo Daneu, Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Jure Zdovc … Za vse sta značilna neke vrste notranji nemir in velika odločnost. Kombinacija teh značilnosti je do izraza prihajala v trenutkih odločanja. V športu so ti trenutki izjemno kratki. Ko jih zamudiš, je prepozno. Navedenim košarkarjem je ta štajerski duh pomagal. Ne vem, ali je to zgolj naključje.

Z naštetimi Štajerci pa ste sodelovali predvsem v dvorani Tivoli. Kakšni občutki vas danes prevzemajo, ko slišite ime legendarne dvorane, ki bo septembra eno od prizorišč evropskega prvenstva? Joj, res lepi spomini. Sanjsko! Lepa kariera v dvorani in za konec nepozabna poslovilna tekma. Ko sem prvič prišel v Ljubljano, je bila to sodobna dvorana, ki je gostila svetovna in evropska prvenstva v košarki, namiznem tenisu, hokeju na ledu, gimnastiki … A čeprav jo je nato načel zob časa, sem se v Tivoliju vselej počutil zelo domače. V Ljubljani je lepo tudi danes, a na drugačen način. Slovenija bo za vedno ostala v mojem srcu, avtomobilska tablica pa ima še naprej ljubljansko oznako. Vseeno mi gneča in stalno iskanje parkirnega mesta kradeta živce. Zakaj bi se obremenjeval?! Raje živim ob morju.

Zanimivo, v športnih almanahih si Vinka Jelovca lastijo tako Slovenci kot tudi Hrvati. Kam pa se uvrščate sami? Imam oba potna lista. Sem Hrvat, ki pa se je košarkarsko razvil v Sloveniji. Slovenec ali Hrvat? Ne, sem Istran. Mnogi pravijo, da ne obstajamo. A če imamo Istro, potem obstajajo tudi Istrani.

Za koga pa boste stiskali pesti, ko se bosta v prvem delu evropskega prvenstva pomerila slovenska in hrvaška izbrana vrsta? Za Slovenijo! Dvajset let sem prebil v Olimpiji in se s pomočjo ljubljanskega kluba prebil v jugoslovansko reprezentanco. Na Hrvaškem je bilo moje košarkarsko delovanje skromnejše. Ko govorimo o košarki, sem resnično bolj predan Sloveniji.

Kmalu pa bosta obe državi povezani v Evropski uniji. Vam bo hrvaški vstop v EU na poslovni ravni prišel prav? Bomo videli. Slišal sem, da bo celotna Hrvaška slavila. Hm, zanimivo … Morda bomo zdaj praznovali, nato pa jokali.