Svetovno prvenstvo 1967

Nič novega . Peto svetovno prvenstvo, petič v Južni Ameriki. Najboljše reprezentance sveta so se v čast 35. obletnice FIBA na posebnem tekmovanju zbrale že leta 1966 v Čilu, leto zatem pa je 5. SP organiziral v zimske temperature odeti Urugvaj.

Tokrat so imeli prvič glavno besedo evropske reprezentance, predvsem Sovjetska zveza in Jugoslavija, dve velesili, ki sta v zgodovini skupaj zbrali kar 16 medalj na SP. Tokrat so bili uspešnejši Sovjeti, ki so se prvič v zgodovini zavihteli na svetovni prestol in prejeli pokal Jamesa Naismitha, ustanovitelja košarke. Za svetovne prvake so tedaj igrali: Vladimir Andrejev, Sergej Belov, Tino Lepmez, Jaak Lipso, Aleksander Travin, Rudolf Njesterov, Modestas Paulauskas, Anatoli Polivoda, Prit Tomson, Surab Sakandelidse, Juri Selchov in Genadij Volnov.

Do srebra je v močni konkurenci 12 držav tedaj prišla jugoslovanska izbrana vrsta, ki je pod taktirko Ranka Žeravice ugnala Mehiko, Italijo, Poljsko, Brazilijo, Argentino, ZDA in izgubila proti Urugvaju ter SZ. Barve svetovnih podprvakov sta branila tudi Borut Bassin in Ivo Daneu. Pečat je pustil prav slednji, saj je bil najboljši igralec ekipe in tudi prvenstva.

"Ključnega pomena je bila ekipa. Brez slednje ne bi šlo, zato posameznikov res ne gre izpostavljati,« se trenutkov slave dokaj skromno spominja Daneu, ob katerem so tedaj igrali še Radivoj Korač, Krešimir Čosić, Josip Djerdja, Petar Skansi …