Martin Pavčnik

Petek,
23. 1. 2015,
21.12

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 23. 1. 2015, 21.12

8 let, 7 mesecev

Matjaž Smodiš: Športna pot niso le trofeje in denar

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
"Še vedno se iščem. Iščem nove izzive," pravi z 205 centimetri najvišji novomeški mestni svetnik Matjaž Smodiš, sicer eden od najuspešnejših slovenskih košarkarjev vseh časov.

Čeprav so njegovo kariero zaznamovale tudi zdravstvene težave, pa se športne biografije Matjaža Smodiša ne bi branil noben košarkar. Ko je pred 20 meseci v dresu Krke iz Novega mesta, kamor se je vrnil po debelem desetletju zdomstva, kot državni prvak sklenil svojo športno pot, se je končala ena od najuspešnejših slovenskih košarkarskih karier. Kar trikrat je bil evropski klubski prvak, vselej kot pomemben član ekip, sprva Virtusa iz Bologne in nato moskovskega CSKA. Igral je še za Fortitudo in Cedevito ter pooseblja borbenost. Ta je bila cenjena tudi v 51 nastopih za slovensko reprezentanco, s katero pa ni prišel do želene kolajne. Danes 35-letni "Smoki" v Novem mestu, kjer opravlja tudi vlogo mestnega svetnika, čaka na nove izzive.

Kje je pravzaprav Matjaž Smodiš danes? Moj dan zapolnjujejo politične obveznosti v vlogi novomeškega mestnega svetnika, družina in pa košarkarska šola Matjaža Smodiša.

Vam je po karieri, polni odrekanj, že uspelo nadoknaditi izgubljeno? Potreboval bom več časa. A ne razmišljam prav veliko o tem, kaj sem zamudil in kaj moram nadoknaditi. Zdaj si pač gradim novo življenje. Predvsem se še iščem. Ne bom dejal, da mi kaj izrazito manjka, toda iščem nov izziv. Pred tem sem imel vsakodnevne ali pa tedenske športne izzive. Zdaj moram poiskati nove.

Kaj pa pasti življenja brez športnega urnika? Prav veliko jih ne vidim. Življenje je treba uživati v zmernih količinah. Res je, v preteklih letih je bilo vse podrejeno popolnemu športnemu profesionalizmu. Zdaj imam več časa za družino in ukvarjanje s košarkarsko šolo, kar je moj hobi. Seveda rad kaj dobrega pojem, se ukvarjam s športom … Vsega po malem.

Kot mestni svetnik ste vsaj na lokalni ravni vkorakali tudi v politiko. Ste listi Ivana Kralja posodili le ime ali pa … Prav gotovo ne. Osnovna želja je storiti čim več za dobrobit Novomeščanov. V politiki to ni lahko. Pred županom in mestnimi svetniki je veliko izzivov.

Tudi na športnem področju? Lahko občanom obljubite nadaljnje postopke za novo dvorano ali je ta vlak odpeljal z EuroBasketom 2013? Bojim se, da je ta vlak res odpeljal. Dejstvo je, da Novo mesto tarejo tudi precej večje težave. Predvsem je treba zagotoviti bolj racionalen in operativen način občinskega delovanja. Če se bo pojavila kakšna priložnost za boljšo športno infrastrukturo, jo je treba izkoristiti. A v tem trenutku to zanesljivo ni prednostna naloga.

Se še kdaj ozirate na prehojeno košarkarsko pot? Ali kakšno potezo obžalujete? Sem realen in trdim, da bi imel težko lepšo športno pot. Ko gledam nazaj, med neuresničenimi željami vidim igranje v severnoameriški poklicni ligi NBA. A pri tem ne gre za obžalovanje. V tistem trenutku to ni bilo realno. Obžalujem pa različne poteze na tekmah, izgubljene končnice … Po tem intervjuju se mi bo verjetno v spomin prikradlo več zaključkov tekem, ki jih bom podoživljal. Ta film ostaja v glavi. Gre za tehnične stvari. Večjih zgrešenih potez, ki bi bile usodne, pa v moji košarkarski karieri ni bilo.

Na kaj pa ste najbolj ponosni? Na dejstvo, da je moja družina skozi mojo kariero prejela kopico dragocenih življenjskih izkušenj. Vesel sem, da so bili ob meni tako v Bologni kot tudi v Moskvi. Žena in otroci so tam dobili koristno življenjsko širino, ki jim bo prišla še kako prav. Ponosen sem tudi, da sem osrečil sedem ljudi. Novomeški družini sem namreč pomagal pri posvojitvi petih ruskih otrok. To je posebna vzporednica moje kariere, svojevrstna dodana vrednost. Da, osvojil sem tri naslove evropskega klubskega prvaka, na kar sem zelo ponosen, toda športna pot niso le trofeje in denar.

Toda igranje za velike klube vam je vendarle prineslo lepe prihodke. Ste se ob tem srečevali s številnimi novimi "prijatelji" ali pa znanci, ki so vedeli za "odlične" naložbe? Oh, takšnih znancev se še danes najde kar nekaj.

Se jih znate braniti? Nisem nezmotljiv, vseeno pa sem pri tem kar uspešen. Zame je ključnega pomena, da sem rešil svojo eksistenco in verjetno tudi eksistenco svojih otrok. Vlaganja? Hm, če se pojavi kaj zares zanimivega, o tem razmišljam. Ne živim pa v prepričanju, da moram denar nujno nekam vložiti.

Zanimivo, v ligi NBA je višina pogodbe večinoma javnosti znana do zadnjega centa, v Evropi je znesek vselej poslovna skrivnost. Je prav tako? Odraščal sem v okolju, kjer so bili pogodbeni zneski v športu poslovna skrivnost, zato mi je takšna praksa bolj blizu. Verjamem pa, da se bo tudi to nekoč spremenilo. Zneski bodo znani tudi v Evropi. Vedelo se bo, koliko dobi športnik.

Poslovilna tekma vas ni nikoli mikala? Ne. Nisem se poslavljal od košarke ali njenih akterjev. S številnimi ostajam v stiku, zato nisem čutil tovrstne potrebe.

Prav gotovo bi se na njej zbrala kopica zvezdnikov evropske košarke. Bi lahko izbrali posameznika, s katerim ste se pod koši najbolj ujeli? Trajan Langdon (skupaj sta igrala za CSKA; op. p.). Razumljivo je, da s košarkarji, s katerimi si soigralec daljše obdobje, lažje navežeš košarkarski stik. Vseeno on pri tem izstopa. Z njim je bilo užitek igrati. Ena od zanimivosti vaše kariere je tudi dejstvo, da ste bili eden od prvih košarkarjev, ki so si pot v evropsko elito utrli mimo Tivolija, kjer je tedaj domovala Olimpija … Takrat sem menil, da je bila to zame najboljša rešitev. Za Olimpijo je bila značilna koncentracija ali že kar zasičenost z nadarjenimi košarkarji. Menil sem, da bi imel manjše možnosti za uspeh in preboj. Kot kaže, sem imel prav.

Vas v otroških letih ni mikal dres ljubljanskega kluba? Navsezadnje je bil to edini klub s pravim profesionalnim pogonom in z resnim stikom z Evropo … Da, druge poti niti nisem videl ali poznal. Tudi jaz sem bil prepričan o tem, da pot v Evropo vodi le prek Olimpije. Verjetno bi se zgodba odvila v drugačno smer, če ne bi poslušal svojega menedžerja. Spoznal sem, da Olimpija ni vrh sveta. Videl sem drugačno pot.

A ni skrivnost, da ste se z Olimpijo na začetku tisočletja tudi pogovarjali. V Ljubljani so vam celo očitali, da ste že obljubili zvestobo. Kako danes gledate na tiste dogodke? Ne želim jih pogrevati. Vse skupaj bom označil za zanimivo dogodivščino. To je vse. To je preteklost.

Na koncu je torej ostalo pri vaši znameniti izjavi "Nikoli v Olimpijo" za časnik Ekipa, s katero ste med novomeškimi navijači postali še večji … Za zdaj izjava drži.

Olimpijo ste premagali tudi na svoji zadnji tekmi, v finalu državnega prvenstva 2012/13. Jasno, v dresu Krke. Sledila je selitev v pisarno športnega direktorja novomeškega kluba, a kmalu zatem umik. Mar ni ravno vloga športnega funkcionarja eden od izzivov, o katerem ste govorili v začetku tega intervjuja? Prav gotovo. Žal mi je, da se zgodba ni razvila v želeno smer. V Krki sem korenine pognal že kot otrok. Tukaj sem doma. Zato bi bilo najlepše, če bi lahko svoje športno znanje, vsa poznanstva in izkušnje unovčeval doma. Ta želja je še vedno prisotna. Želim biti del košarke, tudi del kluba.

Ste bili preveliki za to okolje? Verjetno. Moja ambicije so bile prevelike za okolje. Za klubsko vodstvo se je bilo o tem nerealno pogovarjati. Zgodba se je nato žalostno končala.

Dotaknili smo se tudi denarja. Zanesljivo niste obogateli z igranjem za reprezentanco, kjer je na prvem mestu čast. Bili ste most med rodovi, a ostali brez tako želenega odličja. Je to manjkajoči kamenček v mozaiku vaše športne poti? Reprezentančna kolajna na svetovnem ali evropskem prvenstvu bi bila češnja na moji karierni torti. A že ta torta je tako lepa in slastna, da se nimam pravice pritoževati. Žal pa mi je, da tako močna skupina košarkarjev ni stopila na stopničke. Ne vem, kdaj bo imela Slovenija znova tako močno generacijo, ki bi spadala v sam evropski vrh. No, upam, da kmalu … Dejstvo pa je, da se konkurenca dviguje. Za kolajno potrebuješ kakovost in tudi veliko sreče.

Je torej obremenjevanje čete selektorja Jureta Zdovca s kolajno na letošnjem evropskem prvenstvu nesmiselno in nerealno? To breme jim bomo obesili. Moramo jim ga. To je pot, ki vodi do zmag. Če o uspehu veliko govoriš, o njem sanjaš in si ga iskreno želiš, potem se v odločilnem trenutku zmage ne boš ustrašil. Kar pa zadeva EuroBasket 2015, menim, da bo Slovenija pristala tik pod vrhom. Ali lahko osvoji kolajno? Težko. Lahko pa premaga vse. To je tudi smisel športa. Na papirju pa naši fantje žal ne spadajo v sam svetovni vrh.