Kdo je Jure Zdovc?

Košarkarska zveza Slovenije je v ponedeljek za sedmega selektorja moške reprezentance imenovala Jureta Zdovca, ki je bil nekdaj tudi član slovenske članske izbrane vrste. S svojimi bogati igralskimi izkušnjami ter nekaterimi trenerskimi epizodami bo skušal povzdigniti slovensko reprezentančno košarko na mesta, kamor po kvaliteti posameznikov tudi sodi.

Spodaj si lahko preberete Juretovo košarkarsko pot, ki se sedaj preveša v selektorske vode.

Klubska kariera

Jure, ki se je rodil 13. decembra leta 1966, se je začel s košarko ukvarjati v Cometu iz Slovenskih Konjic. Zaradi vodilne vloge v najstniških letih in preboja v kadetsko reprezentanco nekdanje Jugoslavije je kaj kmalu postal zanimiv za osrednji slovenski klub. S selitvijo v ljubljansko Olimpijo je pričel graditi obdobje dokazovanja v prvi zvezni ligi, ki je tedaj s Šibenko, Jugoplastiko, Cibono, Crveno zvezdo, Partizanom, Zadrom … veljala za eno najmočnejših. V Tivoliju je kot kapetan ostal vse do razpada nekdanje države, nato pa ga je pot vodila v Bologno, kjer je kot član Knorra oziroma Virtusa prvič služil kruh v tujini. Sledila je selitev v Limoges, s katerim je pod taktirko izkušenega Božidarja Maljkovića dokaj presenetljivo postal evropski klubskih prvak. Nemirna popotniška žilica ga je v nadaljevanju gnala v Grčijo, kjer je dobre tri sezone nosil dres solunskega Iraklisa, dokler se ni januarja leta 1997 preselil v Pariz in zaigral za Racing. Drugi francoski epizodi sledi selitev v Turčijo, kjer je igral za Tofas. Zaradi resne poškodbe se je kmalu po začetku sezone upokojil in se začel spogledovati s trenerstvom.

Ob spoznanju, da mu zdravje vseeno dopušča igranje, ter da še ni pripravljen košarkarskih čevljev dokončno obesiti na klin, se je v sezoni 1998/99 vrnil pod obroče in ponovno oblekel zeleno-beli dres Olimpije. Pod Rožnikom je ostal dve sezoni, nato pa se je še enkrat podal v Grčijo. Odigral je sezono v dresu Panioniosa ter se še tretjič vrnil v najuspešnejši slovenski klub. Izkušeni 195 cm visoki organizator igre je z "zmaji" ob domačem prvenstvu osvojil še krstno izvedbo lige Goodyear. Tudi sezono 2002/03 je uradno začel v Olimpiji, a se je že po prvih treningih umaknil ter po premisleku okrepil mestnega tekmeca. Tudi v Slovanu ni ostal dolgo, saj je zaradi finančnih težav še pred novim letom zapustil Kodeljevo in čez nekaj tednov sprejel vabilo Splita ter nato v navezi z Rađo prekinil vladavino Cibone in postal hrvaški prvak. Kot igralec se je poslovil leta 2005 v Ljubljani, na njegovi poslovilni tekmi, ki se je imenovala "Večer velikanov", pa so igrali sledeči košarkarji:

Beli: Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Saša Djordjević, Zoran Savić, Stojko Vranković, Predrag Danilović, Velimir Perasović, Žarko Paspalj, Zoran Čutura, Dejan Bodiroga, Richard Dacoury, Panagiotis Giannakis, Lefteris Kakioussis in Roberto Brunamonti

Zeleni: Dušan Hauptman, Primož Brezec, Beno Udrih, Rašo Nesterović, Šarunas Jasikevičius, Jiri Welsch, Marko Milič, Slavko Kotnik, Matjaž Tovornik, Peter Vilfan in Radoslav Čurčić

Reprezentančna kariera

S kakovostnimi predstavami in garanjem v obrabi si je Zdovc že zelo zgodaj odprl reprezentančna vrata. Hitro je "obdelal" vse selekcije in se prebil v člansko reprezentanco, s katero je v letih pred razpadom SFR Jugoslavije dosanjal sanje slehernega košarkarja. "Plavi" so bili namreč tedaj razred zase. Kljub zvezdnikom, kakršni so Toni Kukoč, Dražen Petrović, Dino Rađa ali Vlade Divac, Jure še zdaleč ni bil statist ali navijač s klopi. Bil je član prve peterke in dirigent obrambe ene najbolj dovršenih izbranih vrst vseh časov. Z jugoslovansko reprezentanco je osvojil srebro na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu, se nato pred zagrebško publiko sprehodil do naslova evropskega prvaka, trilogijo pa sklenil z zlatom na svetovnem prvenstvu v Argentini. Bil je tudi član izbrane vrste, ki je leta 1991 ubranila naslov evropskega prvaka, a je zaradi vojnega napada na Slovenijo tik pred sklepnim delom zapustil Dušana Ivkovića in izbrance.

Po osamosvojitvi je oblekel dres slovenske reprezentance, s katero se je skoraj uvrstil na olimpijske igre (odločal je prav Zdovčev met), nato pa je igral na evropskih prvenstvih 1993, 1995, 1997 in 1999.

Trenerska kariera

Že po prvi upokojitvi je Zdovc zajadral v trenerske vode in dirigiral orkestru Cometa iz Slovenskih Konjic. Na trenerski stolček je sedel tudi po pravi upokojitvi. Sprva kot pomočnik Petru Skansiju v novomeški Krki, prvo pravo priložnost pa je ob posredovanju prijatelja in nekdanjega soigralca Dina Rađe dočakal v Splitu. Z obetavno dalmatinsko ekipo se je kljub izjemnim denarnim težavam prebil do naslova hrvaškega pokalnega prvaka, kar je bila njegova prva trenerska lovorika. Pred sezono 2004/05 je sedel na klop ljubljanskega Slovana, v katerem pa zaradi različnih nesoglasij ni zdržal dolgo. Po slovesu z drugim ljubljanskim klubom ga je potegnilo v menedžerske vode. Jure se je ponovno vrnil, njegova zadnja postaja pa je bila Bosna, s katero je osvojil državno prvenstvo Bosne in Hercegovine. Služboval je še v Grčiji pri Iraklisu, imel pa je tudi vlogo vršilca športnega direktorja pri Unionu Olimpiji.