Jure Gregorčič

Ponedeljek,
21. 6. 2010,
15.27

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 21. 6. 2010, 15.27

8 let, 7 mesecev

Motoristov dnevnik

Jure Gregorčič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Kolesarske dirke - tudi tiste največje - že dolgo spremljajo motoristi, ki ob kolesarjih niso za okras ter samo za nas novinarje, fotografe in snemalce. Opravljajo sila odgovorno delo.

Premik kolesarske karavane skozi posamezno etapo je velik logistični zalogaj, ki ga ob prometni policiji na motorjih pomagajo izpeljati tudi zares izkušeni motoristi redarji. Na zavitih in ponekod skoraj neverjetno ozkih cestah mojstrsko krmarijo med kolesarji, spremljevalnimi vozili, opozarjajo na nevarnosti na trasi in dosledno izpolnjujejo želje komisarjev, sodnikov in predstavnikov sedme sile. No, potem ko sem celotno dirko Po Sloveniji videl, spremljal in doživel kot sopotnik motorista redarja, vam lahko iz prve roke povem, da si fantje na motorjih zaslužijo velik hvala in veliko spoštovanje. Na njihovo mojstrstvo obvladovanja vozniških situacij na dveh kolesih smo se lahko zanesli v vsakem trenutku, tudi ko se je cesta zaradi skorajda monsunskega naliva v 1. etapi spremenila v olimpijski bazen, ali pa, ko smo si novinarji in fotografi zaželeli bližnjih posnetkov glavnine, ubežnikov ..., motorist je vselej vedel kaj in kako, brez oviranja kolesarjev ali spremljevalnih vozil. Zlasti slednja pa so, verjemite, lahko zelo agresivna v želji čim prej svojemu kolesarju dostaviti bidon, energijsko ploščico, rezervni obroč ... Ja, in pod čelado sem večkrat izustil tudi kakšno kletvico ali drugo neprimerno besedo, ko so mimo naju ''padali in se rinili'' avtomobili z vrtečimi se kolesi na strehi. Milan, moj voznik, pa je rutinirano opravljal svoje poslanstvo in budno spremljal dogajanje pred in za nama. Resnici na ljubo, ne vem, kje je včasih našel nekaj tistih dodatnih centimetrov prostora, da je leteči servis brez problema odpeljal mimo.

''Rabim glavnino še pred letečim ciljem ...''

... in nemudoma se je začelo dogajati: filigranska natančnost izrabe prostora ob robu vozišča, kovinski tlesk menjalnika, prestava navzdol, zvezni pospešek s prijetnim sunkom v hrbet, božanski zvok litrskega štirivalnika honde in že sva bila pri kolesarjih. Milan umiri motor, hitrost prilagodi tempu glavnine, pazi na primerno oddaljenost in varno vožnjo ob kolesarjih, prilagodi snemalni kot in mirno sledi kadru, ki sem si ga zamisli. Dvignjen palec in že greva, v lov za ubežniki. Elegantno nagibanje skozi zavoje, pozdrav s policstom na motorju, zvočno in svetlobno opozorilo vozniku, ki brezglavo sili na cesto kljub zapori, in pred nama se pojavijo ubežniki in nova snemalna naloga ... Tako delava – no, ja levji delež opisanega seveda naredi moj voznik Milan, jaz samo izbiram in snemam kadre in vsebino kar iz zadnjega sedeža med vožnjo pošiljam v redakcijo - na vseh štirih etapah. Brez napake, rutinirano, zbrano na prek 600 kilometrih trase v vročini in soncu ali pa v mrazu in dežju. Svojemu vozniku sem v znak spoštovanja kmalu rekel kar ''Vale Milan'', saj veste, po kom, ''doktorju'' Rossiju.

Nevarni trenutki ...

Kako zares pomebno je spremstvo motoristov, sem se na lastne oči prepričal, ko sva se z Milanom kmalu po štartu prve etape v Kopru peljala na čelu kolone proti letečemu cilju v Sežani. Med policistoma, ki sta pred nama zapirala cesto, je manjšo vrzel med nepreglednimi zavoji izkoristil nek italijanski voznik in povsem brezskrbno iz kolovozne poti zapeljal na traso proti kolesarjem, ki so prihajali za nami. Sredi zavoja smo se srečali in hladnokrvna, rutinirana reakcija Milana, ki je, kot se za izkušenega motorista spodobi, mojstrsko izvedel manever izmikanja oviri, naju je oba rešila pred najhujšim. Ja, šlo je zares za las ... in tudi voznik osebnega vozila je prav zaradi naju očitno uvidel svojo napako in nemudoma vozilo ustavil ob robu vozišča. Zanj je nato poskrbel policist na motorju, ki se je pripeljal za nama.

17. kolesarska dirka Po Sloveniji je tako tudi zaradi odličnega dela motoristov redarjev, ki jih organizator seveda skrbno izbere, potekala nemoteno. Fantje, ki spremljajo kolesarje, nedvomno sodijo med motoristično elito. Med njimi ni nastopačev, ki pred lokali in na parkiriščih smodijo gume, oni so gospodje, zares pravi jezdeci hitrosti in odprte cest. V čast si štejem, da sem lahko dirko za vas spremljal v družbi fantov Petra Verbiča, vodje novomeške motoristične ekipe, ki že vrsto let spremlja slovensko pentljo. Hvala, Milan, Peter in ostali fantje za varno in adrenalinsko delo v imenu poročevalcev portala siol.net in mobilnega Planeta!

Osebna izkaznica motorista in motorja:

Vozil me je Milan Kotnik, upokojeni policijski inšpektor Oddelka za cestni promet Policijske uprave Ljubljana. Pod nama je brnela honda pan european, športni potovalnik letnika 2000, opremljen z ABS in nastavljivim vzmetenjem. 1,1-litrski štirivaljni moči okoli 100 konjev je med 17. in 20. junijem tako suvereno opravil s krepko prek 400 kilogrami teže (motor, oprema, voznik in sovoznik) na skoraj 1000 kilometrih trase in transferji med štarti in cilji vseh štirih etap slovenske kolesarske pentlje.