Pri življenju med elito sta jih obdržala dva

"Morda je to naša realnost, morda smo se že navadili in sprijaznili s tem, da skačemo iz skupine A v skupino B. Upamo, da nam enkrat le uspe obstati, morda v Nemčiji ali Franciji čez dve leti," je eden od najbolj čustvenih mož reprezentance, vratar Robert Kristan, s tresočim glasom in orošenimi očmi dal vedeti, kako boleča je bila ostravska zaušnica.

Slovenska reprezentanca je teh dobro vajena. Vse od leta 2001, ko se je sploh prvič uvrstila v najkakovostnejši razred, vse preveč spominja na otroško igračo jojo. Po skoku navzgor, ko jo preveva optimizem, sledi hiter padec na realna tla, ki v večino slovenske odprave vnese nove dvome in vprašanja o tem, kam spada in česa je sploh sposobna. Tako kot že na petih prvenstvih elitne divizije ji je tudi to na Češkem zadalo novo rano. Matjaž Kopitar, kot selektor je z varovanci še tretjič napadal obstanek, in njegova četa sta znova ostala brez končne nagrade. Leta 2011 je Slovenija pod njegovim vodstvom bridek konec doživela v Bratislavi, dve leti pozneje v Stockholmu, nov kraj z nesrečnim imenom pa bo od zdaj naprej še Ostrava na Češkem.

Le dvakrat je slovenskim hokejistom uspelo obstati. Prvič pod vodstvom Matjaža Seklja, dolgoletnega direktorja Olimpije, ki jo v sredo čaka prelomna skupščina. Leta 2002 je Slovenija ob premieri v skupini A končala na 13. mestu in obstala med svetovno hokejsko smetano. Drugič in žal tudi zadnjič pa je risom podvig uspel leta 2005 v Avstriji, ko je selektorsko taktirko v rokah držal finski strokovnjak Kari Savolainen. Tudi takrat se je Slovenija reševala v skupini za obstanek in s 13. mestom ponovila najboljšo uvrstitev na svetovnih prvenstvih.

Da bi risi spet ponovili uspeh, bo treba počakati vsaj do leta 2017, ko si bosta roki pri organizaciji prvenstva podala Köln in Pariz. A še prej si bo treba zagotoviti vozovnico za skupino A, za katero se bodo ob Sloveniji zagotovo bojevali še Italijani, Poljaki, Japonci in Južni Korejci.