V Turčiji je treba narediti korak naprej

To bo prihodnje leto v Turčiji, kjer pa lahko Slovenija glede na prikazano v zadnjih letih in igralski kader s katerim razpolaga doseže še korak naprej.

Slovenija si je torej drugič zapored in tretjič nasploh izborila nastop na zaključnem turnirju najboljših evropskih reprezentanc. Potem ko je v prvem krogu kvalifikacij skupine 2 v konkurenci trenutno vendarle premočne Nizozemske in realno precej slabših reprezentanc Latvije in Azerbajdžana osvojila drugo mesto, je izkoristila drugo priložnost in v dodatnih kvalifikacijah šestih drugouvrščenih moštev preskočila oviro imenovana Portugalska. Pot na evropsko prvenstvo je bila tako sila podobna prejšnji, pred dvema letoma, ko je slovenska izbrana vrsta prav tako izkoristila zadnjo priložnost, le da se je takrat v dodatnih kvalifikacijah merila z Belorusi. Sicer pa lahko rečemo, da je bila pred dvema letoma prav tako odločilna prva tekma, ko so si slovenski odbojkarji priigrali veliko prednost z zmago brez izgubljenega niza.

S kapitalom mariborske gladke zmage s 3:0, ki je bila plod izjemne igre na vseh položajih, so slovenski odbojkarji tako pripotovali v Povoo de Varzim, v mestece ob atlantski obali kakšnih 30 kilometrov oddaljenem od Porta. Okolje izbrancem selektorja Gregorja Hribarja ni bilo tuje, saj so dvorano dodobra spoznali, ko so se tu lani s Portugalci spopadli v okviru tekmovanja za evropsko ligo in se obenem letos tudi pripravljali pred začetkom kvalifikacijske akcije. Navkljub napovedim iz domačega tabora, da zaostanek s prve tekme lahko nadomestijo, je Slovenija še drugič slavila zmago v medsebojnem dvoboju, in to vnovič brez izgubljenega niza. "Najbolj pomembno je bilo osvojiti niz, toda mi smo na Portugalsko prišli zmagati in ne samo po niz," je po tekmi dejal Hribar in s tem samo še enkrat nakazal karakter ekipe, ki jo je sestavil.

Sicer pa je prav lanska evropska liga, ko so slovenski fantje nastopili še pod taktirko strokovnega štaba na čelu z Iztokom Kšelo, na površje vrgla izjemno generacijo novih mladih odbojkarjev, ki Slovenijo trenutno uvršča med najbolj talentirane reprezentance stare celine. Slednja trditev morda za mnoge zveni nekoliko prenapihnjeno, za druge pa je to neizpodbitno dejstvo, a se tega žal bolj zavedajo naši tekmeci, kot pa mi sami. Že bežni pogled na postavo slovenske reprezentance pa pove, da jo sestavljajo po večini golobradi mladeniči, ki so še pred letom ali dvema nastopali v mladinskih konkurencah. In to nadvse uspešno, saj je generacija na čelu z enim najboljšim mladim odbojkarjem v Evropi Tinetom Urnautom, s svojimi dosežki postavila zelo visoka merila novim rodovom. Prav tako ni slučaj, da je prav 20-letni Urnaut letos poskrbel za enega najbolj zvenečih prestopov v zgodovini slovenske odbojke, še posebej, če vemo, da je njegova enoletna zvestoba pirejskemu Olympiakosu zgolj odskočna deska do italijanskega in evropskega podprvaka Piacenze, ki si nad njegovo prihodnostjo že "lasti" pravico.

Kakorkoli že, Slovenija bo prihodnje leto v Turčiji vnovič članica evropske smetane. Ob omenjenih nadarjenih mladcih bodo nacionalne barve branili še nekateri izkušeni mojstri, kot so kapetan Matija Pleško, Sebastijan Škorc, Rok Satler in Davor Čebron. Prav njihove izkušnje, katere so slednji nabirali tudi kot člani slovenske odprave na premiernem evropskem prvenstvu ped sedmimi leti na Češkem, bodo zelo pomembne, kajti zgolj nadarjenost v tako širokem krogu kakovostnih reprezentanc ni dovolj. Slovenija sicer razpolaga še z nekaterimi starejšimi odličnimi igralci, ki bi glede na svoje znanje in sposobnosti brez dvoma lahko bili sestavni del slovenske odprave v Turčiji, a so iz takšnih in drugačnih razlogov bili izločeni iz tega projekta.

Upravičeno ali ne, v tem trenutku niti ni pomembno, vsaj ne še. Prvi razlog je, da je do prvenstva še eno leto, torej je dovolj časa, da se lahko še marsikaj spremeni, po drugi strani pa Hribar ta čas razpolaga s precejšnjo bazo kakovostnih kandidatov, ki so sposobni v vsakem trenutku vskočiti na mesto drugega. Sicer pa je izbira reprezentantov povsem legitimna pravica stroke, kajti selektor je tisti, ki po pravilu odgovarja za neuspeh. Pošteno ali ne, tega spremenili ne bomo. In ko smo se že dotaknili pojma neuspeha, bi ta za Slovenijo zagotovo pomenila, če bi tako kot na Češkem in lani v Rusiji tudi v Turčiji igrali povsem vzporedno vlogo. Sanjati o boju za odličja resda ne gre, a zagotovo je prišel čas, da slovenska moška odbojka končno zabeleži premierno zmago tudi na evropskih prvenstvih.

Te na skupno osmih evropskih tekmah doslej še nismo uspeli doseči. Še najbližje smo bili na Češkem, ko smo proti Slovakom iztržili dve niza. V Rusiji smo slednjim prav tako odvzeli niz, tako kot Španiji, še en niz pa sega tudi v obdobje pred sedmimi leti in to proti domači vrsti Češke. Torej skupno le pet nizov, premalo za zadovoljstvo. In kdo so nasprotniki, s katerimi se bodo slovenski nasprotniki merili prihodnje leto. Razmere v primerjavi z lanskim prvenstvom se niti niso bistveno spremenile. Novi sta le reprezentanci gostiteljice Turčije in Estonije, ki sta v družbi najboljših 16 reprezentanc zamenjali Belgijo in Hrvaško. Od preostalih 14 moštev si je šest nastop izborila neposredno z uvrstitvijo med najboljše v Rusiji. To so evropski prvak Španija ter stalnice kakovostnega vrha stare celine reprezentance Rusije, Italije in Srbije ter Finske in Nemčije. Vsi drugi so vstopnico morali zaslužiti preko kvalifikacij. Z zmagami v šestih kvalifikacijskih skupinah so bili uspešni odbojkarji Slovaške, Nizozemske, Francije, Grčije, Bolgarije in že omenjene Estonije, zadnja tri mesta pa so si v dodatnih kvalifikacijah poleg Slovenije izborili še Poljaki in Čehi, ki so bili boljši od Belgije oziroma Makedonije.