Tokič sanja o medalji

Potem ko se je na lanskem prvenstvu v Beogradu uvrstil med najboljših osem, zdaj želi storiti še korak naprej in osvojiti kolajno. Če ne med posamezniki, pa med dvojicami.

"S 27 leti sem za ta šport še mlad. Evropska prvenstva so po novem na sporedu vsako leto, zato trdno verjamem, da se mi bo v naslednjih letih enkrat posrečilo osvojiti tudi kolajno, mogoče že letos. Več možnosti sicer vidim v igri dvojic, v kateri bom nastopil skupaj s Hrvatom Rokom Tošićem. Toda tudi v posamezni konkurenci kolajna ni nemogoča, seveda pa bom moral imeti srečo pri žrebu. Ko bi se lahko enkrat izognil Timu Bollu ali Vladimirju Samsonovu. Mislim, da sem letos 14. nosilec, se pravi, da sem postavljen dosti višje kot v Beogradu, tako da lahko upam na nekoliko lažje delo," je optimističen Novogoričan, ki sicer ni najbolje sprejel odločitve Evropske namiznoteniške zveze (ETTU), da bo evropsko prvenstvo vsako leto.

"Koledar tekmovanj je že tako ali tako prenatrpan. Sicer je lepo tekmovati, toda za vsako veliko tekmovanje potrebuješ tri tedne priprav. To pa je res naporno, pa še verjetnost poškodb je večja. Za olimpijske igre sem se pripravljal devet tednov, le mesec po Pekingu pa sem moral skozi nove priprave. Zato mislim, da bodo v Rusiji v prednosti tisti, ki na OI niso igrali," pravi Tokič.

Vsakoletno evropsko prvenstvo pa ni edina novost v tem športu. Za drugo je poskrbela Mednarodna namiznoteniška zveza (ITTF), ki je prepovedala uporabo posebnih lepil za loparje. Predpisala je le eno, ki deluje na vodni osnovi. Igralci novosti niso sprejeli z navdušenjem, menijo, da sprememba ne bo prispevala k popularizaciji športa, ampak bo priljubljenost namiznega športa zmanjšala.

"Nas igralcev nihče ničesar ne vpraša. Prepoved lepljenja je neumnost, ki so se jo izmislili ljudje v foteljih. Pravijo, da lepila ogrožajo naše zdravje, toda menim, da bo naše zdravje šele zdaj ogroženo. Žogica bo po odboju od loparja počasnejša, obremenitve rok bodo večje. Zoranu Primorcu, ki je predsednik združenja igralcev, sem predlagal, da kakšno tekmovanje enostavno bojkotiramo, da bomo s tem opozorili funkcionarje, da tudi mi obstajamo. Je pa Primorac v dogovoru z ETTU vendarle dosegel, da bomo na tem prvenstvu lahko igrali s posebnim lepilom, ki je prišlo na trg letos in ki naj ne bi bilo škodljivo za zdravje, čeprav ga je ITTF prepovedala," je ogorčen Tokič, ki meni, da bo igra zdaj počasnejša in manj atraktivna, v prednosti pa bodo "lovci": "Vsekakor lahko pričakujemo, da bo vsaj na začetku nekaj presenečenj tudi zaradi te spremembe. Tudi v tenisu bi bili rezultati verjetno nekoliko drugačni, če bi se vrnili na lesene loparje."

Vse spremembe bo moral postaviti na stranski tir, konec koncev je novitet že vajen. V naslednjem tednu se bo moral osredotočiti na svojo igro, najprej v moštveni konkurenci, nato še v konkurenci posameznikov ter dvojic. Na prvenstvo se je za razliko od drugih slovenskih reprezentantov, ki so trenirali doma, pripravljal skupaj s Hrvati, v prijateljskem dvoboju je celo premagal Primorca.

"Menim, da sem dobro pripravljen, počutim se bolje kot pred olimpijskimi igrami. S hrvaškim kondicijskim trenerjem sem veliko delal na moči nog, ki jo glede na moj stil igre še kako potrebujem. Olimpijske igre in dvoboj s poznejšim olimpijskim prvakom Ma Linom so mi dali še dodatno samozavest, tako da sem optimist, menim, da lahko premagam vsakogar, čeprav nekaj časa nisem v tekmovalnem pogonu, saj sem med olimpijskimi igrami in prvenstvom odigral le en dvoboj lige prvakov. Krog favoritov je širok, vanj pa spadam tudi sam. No, treba je priznati, da je še vedno veliko boljših igralcev od mene. Bolla, Samsonova, Grka Kalinikosa Kreango, Avstrijca Wernerja Schlagerja, Michaela Mazeja, Dimitrija Ovčarova bo težko ugnati, v širši krog favoritov pa sodi še vsaj deset tekmovalcev," meni Tokič, ki se nekoliko pritožuje tudi nad organizacijo in delom Namiznoteniške zveze Slovenije (NTZS).

"Ne bi rad nikogar pljuval. Niti ne vem, koga bi lahko obtoževal, toda dejstvo je, da nimam pogojev, kot jih imajo v drugih reprezentancah. Tu ne mislim na finančne, saj mi je zveza po dolgih letih le priskrbela službo na ministrstvu za obrambo, ampak na druge stvari. Za vse moram poskrbeti sam. Iskati partnerje za trening, kondicijske trenerje, maserje, si iskati prenočišča, nakupovati letalske vozovnice in še kaj. V drugih reprezentancah igralcem ni treba misliti na nič drugega kot na igro. Tudi moj kondicijski trener Miran Kondrič, ki je delal z mano pred olimpijskimi igrami, ima težave, da dobi vsaj kakšno dnevnico. Prav tako me je sram, da enkrat na skupne priprave pripeljem kot trenerja Bojana Raka, drugič Kondriča, tretjič očeta," je dejal najboljši slovenski igralec, ki si letos kruh služi v italijanskem klubu Pieve Emannuele iz Milana.

"Nemški Frieckenhausen sem zamenjal z Milanom, in sicer samo zaradi enega samega razloga. Finančno bi bolje shajal v Nemčiji, toda nisem več zdržal pritiska. V Nemčiji zahtevajo same zmage, če ne zmagaš v ligi, ti predsednik niti ne da roke, trener pa samo zmajuje z glavo. V Italiji tega pritiska ni. Nam je enakovreden samo en klub, s katerim se bomo borili za prvaka, vse druge tekme bodo lažje. Je pa še ena dobra stvar igranja v Italiji: lahko bom nastopal na več turnirjih Pro toura, kot če bi igral v Nemčiji."