Četrtek, 11. 7. 2013, 11.16
8 let, 8 mesecev
Je velemojster res še velemojster?
Ko je Mednarodna šahovska organizacija (FIDE) prvič podelila velemojstrske naslove leta 1950, se je z njim ponašalo 27 igralcev. Standardi so bili jasni: velemojster je bil nekdo, ki je bil v določenem obdobju kariere prepoznan kot šahist svetovnega razreda, med njimi je bil tudi Slovenec dr. Milan Vidmar, sicer pa so bila to sama znana imena (David Bronstain, Max Euwe, Paul Keres, Salo Flohr, Miguel Najdorf, Vasilij Smislov, Mihail Botvinik, Akiba Rubenstein, Bora Kostić …). Pri omenjenih velikanih ni bilo težav, saj so pustili neizbrisen pečat v razvoju kraljevske igre, sčasoma pa se je pojavila potreba po natančno opredeljenih kriterijih. Po pravilih iz leta 1957 je bil naslov velemojstra avtomatično priznan svetovnemu prvaku in kateremukoli igralcu, ki se je z medconskega turnirja uvrstil na turnir kandidatov za svetovnega prvaka. Velja omeniti, da si je legendarni Bobby Fischer priboril velemojstrstvo prav pod temi pogoji, ko se mu je pri vsega 15-ih letih uspelo kvalificirati. Z današnjega zornega kota so videti te zahteve že smešno težke, toda ko je FIDE leta 1965 razpravljala o spremembi pravil, je bilo prevladujoče mišljenje, da so – prelahka.
Že leta 1961 je dr. Vidmar opozarjal, da omogočajo ''podeljevanje mednarodnih naslovov igralcem brez zadostnih zaslug'', leta 1965 pa se mu je pridružil tudi Najdorf, ki ga je skrbela inflacija velemojstrskih nazivov. Posledica je bila, da so pogoje še zaostrili, tako da je moral udeleženec kandidatskega turnirja doseči vsaj 40 odstotkov točk, ali pa se uvrstiti v četrtfinale kandidatskega turnirja. To so v tistem času pričakovali od igralcev, ki naj bi imeli velemojstrsko moč. Čeprav je takšen režim nedvomno ohranjal prestiž, je bil le malce pretiran, saj so v letih 1966 in 1968 podelili le en sam samcat najvišji naslov.
Tudi med velemojstri so velike razlike
Leta 1970 je bil prvič predstavljen sodoben ratinški sistem, ki temelji na ELO točkah (poimenovan po profesorju Arpadu Elu), tako da so se velemojstrska vrata malce širše odprla. V tistem času je bil zahtevan rating 2450 točk, šahist pa je moral - tako kot danes - doseči tri velemojstrske norme s takratnim zmogljivostnim ratingom 2551 točk (rating, ki ga šahist doseže na turnirju), le da so morale biti dosežene v obdobju treh let.
Leta 1973, torej pred štiridesetimi leti, je bil zmogljivostni rating ob velemojstrski normi podoben moči najboljših 20-40 igralcev sveta, enako je veljalo še deset let pozneje, leta 1983, ko je imel 91. igralec sveta rating 2485 točk in je bil zahtevani velemojstrski rating (2450 točk) še zelo blizu najboljši stoterici.
V devetdesetih so se svari korenito spremenile. Leta 1993 je bila velemojstrska norma enaka ravni igralca v top 60, danes pa je velemojstrski zmogljivostni rating na ravni 250. igralca sveta, minimalni rating, ki ga mora imeti pretendent za velemojstra in bi ga pred tridesetimi leti uvrščal skorajda med najboljšo stoterico, pa danes zadošča zgolj za približno 930. mesto na svetu.
Je velemojster res še velemojster? Naslov ostaja isti, le definicija in pričakovanja, povezana s tako želenim dosežkom, so se spremenila. Vsekakor je danes toliko močnih šahistov kot še nikoli doslej, zato tudi meje med velemojstri in ostalimi niso več jasno zarisane. Sicer pa za merilo ostaja rating, ki nedvoumno pokaže, da obstajajo tudi med nosilci najvišjih naslovov zelo velike razlike.