Izšla knjiga o legendarnem Evgenu Bergantu

"Knjiga ni znanstveno delo. Skušal sem le predstaviti delo izjemnega človeka, super profesionalca in mojega najboljšega prijatelja," je dejal avtor knjige Rajko Šugman, upokojeni ugledni profesor s fakultete šport in izjemno dejavni delavec pri raznih športnih zvezah in drugih športih ustanovah tako v nekdanji Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji.

Pestro življenje Kukija

Evgen Bergant se je rodil leta 1934 v Mariboru, že zelo zgodaj pa so ga vsi njegovi prijatelji in sorodniki klicali Kuki, tako da ga je kasneje večina prijateljev iz domovine in tujine poznala le pod tem vzdevkom.

Kuki se je z novinarstvom srečal v zgodnjih letih, prve učne ure pa je dobil pri očetu, tudi novinarju Večera. Že v gimnaziji je urejal "stenčas" in pisal za Večer, pozneje pa za Polet, Ljubljanski Dnevnik in Slovenski poročevalec. Kasneje je pisal za Delo, pri katerem je postal in ostal profesionalni športni novinar in urednik športnega uredništva tako rekoč do upokojitve. Hkrati je pisal za številne časopise, revije ter agencije doma in v tujini. Kuki se je v športnem novinarstvu kar naenkrat počutil utesnjenega. "Dejal mi je, da se mu ne ljubi več pisati o rezultatih in se spraševal, če bo to vse, kar bo ostalo od njega. Zato se je kasneje začel precej bolj osredotočal na razne športne komentarje in druge športne prispevke," razlaga Šugman.

Evgen Bergant pa ni bil le športni novinar, bil je tudi pomemben športni delavec v osrednji športni organizaciji v Sloveniji, v republiškem merilu pa še v tenisu, atletiki, smučanju in po osamosvojitvi tudi v nogometu. Njegovo delo je bilo zelo razpoznavno pri vključevanju slovenskega športa v mednarodne športne zveze po osamosvojitvi Slovenije. "Kuki je sodeloval pri ustanovitvi olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Bil je pristaš teorije, da je treba v OKS vsrkati vse, kar se je v preteklih desetletjih dogajalo na športnem področju v Sloveniji. Svoje predloge je vselej fanatično zagovarjal in zanj lahko rečem, da je bil blag človek, a zelo trd pogajalec," je dejal predsednik OKS Janez Kocijančič.

Prejel ogromno visokih priznanj

Da je bila njegova kariera sila pestra in odmevna, pričajo številna priznanja, ki jih je prejel za zasluge na raznih področjih. Za svoje delo na področju športa je leta 1986 prejel najvišje priznanje pri nas – Bloudkovo nagrado, Teniška zveza Slovenije (TZS) pa mu je leta 1998 podelila naziv častni član TZS. Leta 2002 je za pomembno in dolgoletno delo v športnem novinarstvu prejel najvišje priznanje Evropskega združenja športnega tiska, leto dni pozneje pa mu je to združenje podelilo še naslov častni podpredsednik UEPS. Leta 2005 mu je OKS – Združenje športnih zvez posthumno podelil najvišje priznanje – olimpijsko listino za življenjsko delo.

Na tenisu pričel in sklenil športno pot

Kuki je bil v mladosti eden najbolj perspektivnih teniških igralcev v nekdanji Jugoslaviji. "Če ne bi bil tako len za trening, bi prav gotovo postal eden najboljših tenisačev v Jugoslaviji," pravi njegov veliki prijatelj Šugman. Tenis je ostal njegova velika ljubezen vse življenje in ravno na teniškem igrišču je leta 2003 doživel srčni infarkt in čez devet mesecev (24. julija 2004) sklenil življenjsko pot.

"Kukija sem poznal le pri njegovem poklicnem delu. Zdi se mi, da je bila njegova generacija, ekipa športnih zanesenjakov, ki so se na to področje izjemno dobro spoznali. Danes je športni novinar lahko vsak, ki ima pet minut časa, s tem pa se je ta poklic kar malo razvrednotil. Mislim, da si je Kuki to knjigo zaslužil in da je podobnih knjig premalo," je pripomnil predsednik društva športnih novinarjev Slovenije Miha Žibrat.