V vitrini manjka le še zlato

Slovenska reprezentanca se je najbolj zadovoljna vračala iz prvenstva v Barceloni leta 1995, kjer je osvojila kar dve odličji. Britta Bilač si je v skoku v višino priskakala srebro, Brigita Bukovec pa je v teku na 60 metrov z ovirami dodala še bron. Bilačeva je takrat preskočila letvico na 199 centimetrih, premoč pa je morala priznati le Nemki Alini Astafei (201 cm). Čeprav je bronasta medalja Bukovčeve izjemen dosežek, pa je imel finalni tek kanček grenkega priokusa. Zmagovalka Aliuska López iz Kube ter drugouvrščena Kazahstanka Olga Šišigina sta namreč slovensko atletinjo prehiteli le za stotinko sekunde.

Čeprav smo morali na tretjo slovensko medaljo čakati kar devet let, pa to nikakor ne pomeni, da je v vmesnem obdobju manjkalo vrhunskih uvrstitev. Atleti in atletinje so se še najslabše odrezali v Parizu leta 1997, ko je najboljšo uvrstitev s sedmim mestom dosegel Gregor Cankar v skoku v daljino. V polfinalu sta obstali Bukovčeva v svoji paradni disciplini in Jerneja Perc v teku na 60 metrov. Dve leti kasneje je prvenstvo potekalo v japonskem Maebašiju, slovenski izplen pa sta bili dva četrti in deveto mesto. V športu nehvaležni mesti sta dosegla Cankar in Bukovčeva, deveto mesto pa si je v teku na 3000 metrov pritekla Helena Javornik.

Menjava generacije

Sedemčlanska reprezentanca je na osmo svetovno dvoransko prvenstvo leta 2001 v Lizboni odšla v prenovljeni zasedbi, saj so nekateri atleti, ki so v prejšnjem desetletju osvajali visoka mesta in dvignili raven tega športa pri nas, prenehali z aktivnim tekmovanjem.

Brigita Langerholc, ki je bila leto prej četrta na olimpijadi v Sydneyju je izpustila dvoransko sezono, prav tako pa ni nastopil Cankar. Jolanda Čeplak, danes poročena Batagelj, v teku na 800 metrov in Alenka Bikar na 200 metrov sta osvojili šesti mesti, Anja Valant pa je v troskoku s sedmim mestom zaostala za pričakovanji. Za Javornikovo, najboljšo slovensko maratonko, je bilo osmo mesto v teku na 1500 metrov izjemen dosežek.

Prvenstvo četrtih mest

Leta 2003 je svetovno elito gostil Birmingham, trije Slovenci pa so se uvrstili v finale. Matic Osovnikar v teku na 200 metrov, Marlene Ottey v najkrajši disciplini ter Čeplakova v teku na 800 metrov so končali na nehvaležnih četrtih mestih, kar je bil lep uspeh, a manjkala je ''pika na i'' v obliki medalje.

Čeplakova je bila slovenska šampionka prvenstva v Budimpešti leta 2004. Po ''rokoborskih'' vložkih Marie Mutole v zadnji krivini teka na 800 metrov je osvojila drugo mesto, po devetih letih pa so na drog dvignili tudi slovensko zastavo. Uspeh svetovne dvoranske rekorderke je s petim mestom in državnim rekordom (6,58) v šprintu dopolnil Osovnikar. Ranko Leskovar je nastopil v sedmeroboju in končal na osmem mestu.

Dve leti kasneje so na prvenstvu v Moskvi nastopili le štirje slovenski predstavniki, Osovnikar pa je z izenačenim državnim rekordom znova končal le mesto do tako želenih stopničk.

Zadnje prvenstvo je potekalo v Španski Valencii, slovensko bero medalj pa je s tretjim mestom v troskoku dopolnila Marija Šestak. Premoč je morala priznati le Kubanki Yargelis Savigne in Grkinji Hrysopiyi Devetzi. Sonji Roman se je prav tako uspelo uvrstiti v finale teka na 1500 m, kjer pa je zaradi poškodbe odstopila.

Slovenski izkupiček z dvanajstih prvenstev so tako štiri medalje – dve srebrni in dve bronasti. V zbirki odličij tako manjka le zlato, ki pa ga, realno gledano, na letošnjem prvenstvu ni moč pričakovati …