Bikarjeva odhaja v zgodovino

Po odhodu Alenke Bikar z atletskih tekmovališč bo v Sloveniji zagotovo zavela praznina. Zdaj 34-letna atletinja je zaznamovala slovensko atletiko v zadnjih 15 letih. Kraljici športov se je posvečala skorajda četrt stoletja, zdaj pa se dokončno odločila, da odide v zaslužen pokoj. Ko je videla, da se ne more več meriti s tekmicami na najvišji ravni, je v njej ugasnil še zadnji ogenj in želja po udejstvovanju na atletskih tekmovanjih je splahnela. Čeprav cilja, ki si ga je zadala pred leti, ni dosegla. Želela je popraviti državni rekord Merlene Ottey v teku na 200 metrov (22,72), ki ga je Jamajčanka s slovenskim potnim listom dosegla leta 2004. ''Proti Otteyjevi nimam nič, toda zdi se mi lepše, če je slovenski rekord v lasti Slovenke. Naredila bom vse, da nam ga vrnem nazaj,'' je obljubljala pred leti. Toda izgubila je 'boj' in ji ni uspelo. Njen rekord je štiri stotinke slabši, a še vedno sodi med vrhunske rezultate. Sega v leto 2001, ki je bilo zanjo tudi daleč najbolj uspešno. Takrat je s časom 22,76 kot edina Evropejka in belopolta šprinterka v finalu svetovnega prvenstva v Edmontonu dosegla šesto mesto. V tej sezoni je tekla tudi rekord na 100 metrov 11,21, ki ga kasneje nikoli ni popravila.

Njena atletska pot se je sicer začela pred skorajda četrt stoletja. Sprva je trenirala gimnastiko, nato pa ob primerjavi z vrstnicami ugotovila, da je hitra, zato se je odločila za atletiko. Na vrhniški osnovni šoli je sprva trenirala tudi skok v daljino, nato pa po številnih državnih naslovih v pionirski konkurenci nekdanje Jugoslavije ugotovila, da je zapisana šprintu. Njena pot je šla takrat strmo navzgor. Prvič je na velikem tekmovanju nastopila leta 1995, ko je tekla na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni, prvo vidnejšo uvrstitev pa je zabeležila leto kasneje na olimpijskih igrah v Atlanti, ko je pri 22 letih tekla v polfinalu teka na 200 metrov in pristala na končnem 12. mestu. Istega leta je nase opozorila tudi na dvoranskem evropskem prvenstvu v Stockholmu, kjer je bila na 60 metrov peta, na 200 metrov pa še mesto višje. Sledila sta SP na prostem in v dvorani v letu 2007, na katerih ni navdušila, zato pa je v Bariju na sredozemskih igrah osvojila prvo kolajno z velikih tekmovanj. V teku na 200 metrov je bila bronasta.

Po porodu se ni več vrnila v formo

V letu 1998 je bila osma v teku na 200 metrov na EP na prostem v Budimpešti, v dvorani pa se je morala zadovoljiti z osmim (60) in devetim mestom (200 metrov). Leto kasneje je bila na SP na prostem v daljšem šprintu 17., podobni uvrstitvi pa je v obeh disciplinah zabeležila tudi na dvoranskem SP na Japonskem. Leta 2000 je osvojila novo kolajno z velikih tekmovanj. Tokrat še bolj žlahtno, saj je bila druga v teku na 200 metrov na dvoranskem EP v Gentu. V Belgiji je bila v krajšem šprintu peta. Poleti je še drugič nastopila na OI in pristala na 17. mestu v teku na 200 metrov. Sledil je že omenjeni sanjski Edmonton, kjer je tekla tudi na 100 metrov in bila 17., v tej sezoni pa je tekla tudi na dvoranskem SP in bila odlična šesta. V letu 2002 je bila v obeh disciplinah osma na evropskem prvenstvu v Münchnu, nato pa je šla krivulja njenih rezultatov počasi navzdol. Kljub temu je še zabeležila nekaj vrhunskih rezultatov in bila sedma na dvoranskem SP v Budimpešti leta 2004 na 200 metrov, na sredozemskih igrah leto kasneje pa je v isti disciplini zmagala. Vmes je brez vidnejšega uspeha nastopila še na tretjih olimpijskih igrah, omeniti pa velja še njen zadnji večji uspeh – polfinale v teku na 200 metrov na svetovnem prvenstvu na prostem leta 2005.

To je bil tudi njen zadnji nastop na velikem tekmovanju. Pri 31 letih se je namreč odločila za materinstvo in septembra 2006 rodila prvorojenko Piko. ''Kmalu bom spet začela trenirati. Ne vem, kaj naj pričakujem od povratka na steze, čudežev zagotovo ne. Verjamem pa, da bom v olimpijski sezoni spet zelo hitra,'' je Vrhničanka govorila po porodu. In napovedi o vrnitvi tudi uresničila, žal pa so bili rezultati dokaj oddaljeni od tistih, s katerimi je navduševala pred leti. V letu 2008 je na 100 metrov najhitreje tekla 11,43, na dvakrat daljši razdalji pa 23,42 in ostala brez nastopa na olimpijskih igrah v Pekingu, ki bi bile njene četrte. V atletskih krogih se je začelo šušljati, da se bo poslovila in v sredo je namigovanja uradno potrdila. ''Dovolj je bilo,'' je dejala na novinarski konferenci, ki se je začela ob 11.21, kar simbolizira njen osebni rekord v najkrajšem šprintu, in naznanila konec spoštovanja vredne kariere. Zanimivo je, da v pokoj odhaja brez slovenskega rekorda v katerikoli izmed kategorij, se pa zato lahko pohvali, da je bila leta 2001 izbrana za najboljšo slovensko športnico leta.