Četrtek, 4. 2. 2010, 14.35
9 let
Šoltes: Zeleni evropski denar nam uhaja

"Pesniško povedano, ne smeš biti bolj obdavčen in bolj obremenjen, če si bolj zelen," je povedal udeležencem nacionalne konference o zelenem javnem naročanju. Posvaril je, da je pri uvajanju zelenega javnega naročanja potrebno upoštevati spopad med željo in zakonskimi okvirji, ki trenutno še ne omogočajo prednosti ekološko prijaznejšemu ponudniku. Trenutna merila za javna naročila dajejo 60 odstotkov točk ceni, vsem ostalim merilom skupaj pa samo 40 odstotkov, kar je gotovo treba spremeniti. Zelena usmerjenost javnih naročil pa je nujen pogoj Slovenije tudi v okviru Lizbonske strategije, v okviru katere imajo zelena javna naročila pomembno mesto.
Slovenija se resneje loteva zelenega javnega naročanja. Kje pričakujete največje težave pri uveljavljanju in izvajanju?
Največja težava je predvsem v spremembi miselnosti o zelenih javnih naročilih. Treba je doumeti, da to ni samo nek tehnični in nepomemben dodatek razpisni dokumentaciji, temveč pomemben izziv in zaveza prihodnosti.
Ne morem se znebiti občutka, da smo včasih preveč indiferentni do problemov okolja. Ne govorim o globalnem segrevanju, o tem lahko ima vsak svoje mnenje, govorim o neposrednih učinkih, ki jih ima dnevno upravljanje z okoljem na življenje, od voda do komunalnih storitev, hrane, prevoznih sredstev … Ne le v gospodinjstvih temveč tudi to, kar uporablja javna uprava in na to lahko vplivamo. Če vplivamo na globalne spremembe, zakaj ne bi tudi na dnevne? Pravilen odnos zna biti glavna ovira …
Druga ovira bo lahko zakonodajne narave: kako zagotoviti uvedbo zelenega, ki bo vsaj v začetku dražje, v vsakdanjik javnih naročil in obenem ne kršiti veljavne zakonodaje. Prioriteto ima sedaj cena, a ni vedno pametno, da se vse vrti samo okrog najnižje cene. Najnižja cena je lahko končno najdražja.
Poznamo primere, da je zelena strategija že pripeljala do prihrankov. Kako bomo to dosegli?
Zagotovo, definitivno. Prepričan sem, da bomo na koncu dosegli velike prihranke – od biomas, reševanja problema odpadnih voda ali onesnaženja zemljišč … Tu je še ogromno rezerve. Zeleni pristopi bodo, ali so že, lahko dosti cenejši od tistih industrijskih, ki imajo več faz, tudi razgradnjo. Treba je razmišljati o uvedbi okoljsko prijaznih zelenih pristopov in postopkov, ki imajo čim manj faz za dosego ciljev. Zeleno bo postalo cenejše, tako kot pri vsaki stvari, ko bo povpraševanje postalo večje. Tudi tu bo vlogo igrala kritična masa, kajti začelo se bo pri denarju in končalo se bo pri denarju.
Pomembni bodo, torej, posredni prihranki?
Posredni prihranki bodo veliki, med njimi tudi tisti, ki si zasluži največ pozornosti in je najbolj dragocen – zdravje.
Slovenija je sprejela Akcijski načrt za zeleno javno naročanje 2009-2012. Sedaj smo že v letu 2010, a uredba, ki ga bo podprla, gre v javno obravnavo komaj sedaj. Zakaj zamujamo?
Mislim, da smo ravno na tem področju kar nekaj rahlo zamudili, predvsem pri črpanju zelenih in okoljskih evropskih sredstev. Precej denarja, ki ga ne bi bilo treba, smo pustili v evropski blagajni. Upam, da bomo akcijske načrte izpeljali, naša dolžnost s stališča Računskega sodišča je, da spremljamo, izvajamo in podamo mnenje, ali smo pri tem učinkoviti in uspešni.
In kje so vzroki, da so ta sredstva ostala v Bruslju?
Skozi naše revizije se kaže, da smo pri načrtovanju morda preveč ambiciozni. Preslabo ocenimo realne zmogljivosti in sredstva, s katerimi razpolagamo, zato včasih dobimo prevelik razkorak med pričakovanji in realizacijo. Odstotki so zato včasih zaskrbljujoči.