"Združitev bi medicino vrnila v predznanstveno dobo"

Prepričan je, da bi bilo žrtvovati del zdravniške službe in zdravstvenih kapacitet za ukvarjanje z zdravilstvom nepošteno do milijonov bolnikov, ki so s svojo boleznijo, pogumom in altruizmom sodelovali v kliničnih raziskavah ali tudi samo pri nabiranju izkušenj svojih zdravnikov in s tem dali neprecenljiv prispevek k medicinskemu znanju v korist prihodnjih bolnikov. "Odpovedati se temu znanju bi ne bilo samo neetično, bilo bi tudi noro početje, razvrednotenje zdravega razuma, nevredno izobraženca. Res je, da nekateri pacienti ne potrebujejo zdravniške pomoči, ampak le sočuten pogovor in morebitni učinek placeba. To lahko brez škode poiščejo pri zdravilcih. Komisija RS za medicinsko etiko pa gotovo ni za to, da bi že tako preskromni javni denar za zdravstvo začeli porabljati še za take namene. Družba, ki bi se v današnjih okoliščinah odločila za kaj takega, bi bila že prav sumljiva."

Komisija za medicinsko etiko: Zdravilstvo ni medicina Komisija RS za medicinsko etiko in razred za medicinske vede pri SAZU menita, da je treba medicino dosledno ločevati od neakademskega zdravilstva, katerega najpomembnejša značilnost je, da nima nikakršne znanstvene podlage, ima pa tudi premalo preverjenih učinkov.

Ločiti medicino od zdravilstva Razred in KME sta menila, da bi bilo združevanje medicine in zdravilstva v rokah ene in iste osebe nevarno, ker bi pacienta lahko zavedlo v zmotno prepričanje, da bo obravnavan po pravilih medicine. Zato naj bi ostali pri ureditvi, da se zdravniki, ki želijo delovati kot zdravilci, odpovejo zdravniški licenci. Raba besede medicina v zvezah alternativna, komplementarna in homeopatska medicina se niti KME ne akademikom ne zdi primerna: "Bistveno za današnjo medicino je, da temelji na rabi metod, ki so znanstveno preizkušene ali pa vsaj izhajajo iz znanstveno preverljivih načel in bioloških dejstev. Nasprotno je za večino vrst zdravilstva značilno, da ne temelji na nikakršnih znanstvenih dognanjih, da njihov učinek ni znanstveno potrjen in da se v nekaterih primerih niti ne da znanstveno raziskovati. Za večino metod zdravilstva velja, da se v bolj ali manj nespremenjeni obliki prenašajo iz generacije v generacijo in da se ne okoriščajo z napredkom bioloških in drugih znanosti. Nekatere sicer ponujajo "znanstvena" izhodišča, teorije in razlage; vendar so ta prizadevanja z gledišča današnjega biološkega in medicinskega znanja vsaj naivna, brez podlage v dejstvih in zunaj možnega znanstvenega dialoga. Včasih so s kvazi-znanstvenim oglaševanjem tudi zavestno nepoštena."

Učinkovitost zdravilskih metod le na podlagi placeba KME povzema rezultate nekaterih večjih študij, ki terapevtsko učinkovitost zdravilstva pripisujejo učinku placeba. Poskusi ocene učinkovitosti po metodiki primerjalnih kliničnih študij v medicini so zaradi metodoloških težav in napak dali večinoma nezanesljive rezultate; kjer pa je učinkovitost presegla raven placeba, je bila dodatna korist neznatna. "V medicini s tako majhnimi učinki nismo zadovoljni." KME in Razred za medicinske vede SAZU pa glede na velikanska sredstva, ki jih ljudje porabljajo za obiske pri zdravilcih, podpirata priporočilo Evropskega parlamenta, da se učinkovitost teh metod razišče nepristransko in brez predsodkov, vendar dosledno po pravilih in z metodami znanosti.

Zdravilstvo se širi tudi zato, ker je v modi KME veliko priljubljenost zdravilskih metod pojasnjuje z iracionalnimi vzroki. Ključni razlogi za prodornost zdravilstva so modnost alternativnosti, naraščajoče praznoverje in upadajoče zaupanje ljudi v znanost in institucije države, s tem pa tudi v javno zdravstvo. Neredko gre tudi za upravičeno razočaranje posameznih bolnikov nad medicino oziroma zdravstvom. Zdravilci si pogosto vzamejo bistveno več časa za pogovor z bolnikom, kot si ga glede na preobremenjenost in omejitve zavarovalnic lahko vzamejo zdravniki, in to pretenciozno imenujejo "holistični ali celostni pristop".

Zdravniki ne bi smeli biti zdravilci KME opaža, da se z zdravilstvom ukvarja tudi nekaj zdravnikov, in priznava, da so zdravilske metode v njihovih rokah praviloma varnejše, ker zaradi svojega medicinskega znanja in izkušenj laže prepoznajo bolezni in stanja, ki terjajo medicinsko ukrepanje. Vendar se zavzema za ohranitev zdajšnje zakonske ureditve, po kateri se morajo taki zdravniki odpovedati zdravniški licenci.

Šarlatanstvo je treba preganjati Država je dolžna varovati svoje državljane, zato mora preprečiti delovanje samozvanih zdravilcev (šarlatanov), ki delujejo kot mazači in goljufi. Komisija meni, da je šarlatanstvo v posameznih primerih težko opredeliti, gre pa za zlorabo zaupanja in lahkovernosti pacientov. Zato je v primeru upravičenega suma kriminalnega šarlatanskega zdravljenja bolnih ljudi s hudimi posledicami treba sprožiti kazensko preiskavo in pregon.

Sicer pa tako KME kot akademiki sodijo, da je treba zdravilce zavezati enako strogi odgovornosti do bolnikov ali klientov kot zdravnike, torej da tudi za zdravilce veljajo določbe zakona o pacientovih pravicah.