Vzemi denar in beži

V Vegradu so plačevali milijone družbama v Lichtensteinu in Panami, za katere stečajna upraviteljica Alenka Gril ne ve, ali sta res opravili posredovanja. Stečajni upravitelj SCT ne ve, kakšno podlago je imel direktor SCT Ivan Zidar, da je samemu sebi in nekaterim odvetnikom nakazoval stotisoče evrov. Ko je bil SCT že v prislini poravnavi, je Zidar prodal Tovarno Asfalta Črnuče, enega redkih zdravih delov družbe. Franc Unuk naj bi izčrpal Karoserije in lastnino prenesel na drugo svoje podjetje Karoserist. Matej Svet naj bi izčrpaval družbo za varovanje G7 in prenesel posle na Varnost Koper, zdaj pa Securito.

Žrtev izčrpavanja naj bi bila tudi skoraj celotna tiskalna industrija v Sloveniji. Po mnenju sindikata Pergam je bilo več tiskarn žrtev načrtnega izčrpavanja, da se prek slamnatih firm znebi delavcev, nepremičnine in dejavnost pa ostanejo skupini Krater .

Dušan Dolamič naj bi nepremičnino svojega podjetja Zvezde prodal lizinški hiši, kupnino prek posojilne pogodbe nakazal svojemu podjetju Make up Workshop, posojila pa ni vračal. Tako naj bi Zvezdo oškodoval za pet milijonov evrov in jo spravil v stečaj. Matej Raščan je kot šef in lastnik Dela Revij vzel 25 milijonov evrov posojil in denar brez zavarovanj posodil svojemu podjetju Monera.

Nekdanjo direktorico Gradisa Lidijo Žagar so ovadili kriminalisti, ker naj bi s prevaro oškodovala podizvajalce za 3,6 milijona evrov. Stečajni upravitelj ji je očital tudi več škodljivih pogodb, med drugim tudi z njenim možem.

Lastnik in šef Viator & Vektorja Zdenko Pavček naj bi prek svoje družbe Petin izčrpaval Viator & Vektor ter Viator & Vektor Logistiko, katerima naj bi po nekaterih informacijah zaračunaval stotisoče evrov za svetovanje. Nekdanji direktor Viator & Vektor Logistike Bojan Novak je malo pred stečajem ustanovil družbo Transturist, ki naj bi uporabljala vozni park Viator & Vektor.

V letih, ko je Merkur vodil in lastninil Bine Kordež, naj bi z zlorabami položaja, pranjem denarja in izčrpavanjem podjetja nastalo za več deset milijonov evrov škode. Merkur je sicer eden redkih odmevnih primerov, kjer bo prisilna poravnava uspela. Upniki naj bi bili do leta 2015 poplačani 60-odstotno. V stečaju pa je družba Merfin, prek katere je poslovodstvo Merkurja lastninilo Merkur.

V Industriji usnja Vrhnika so po ugotovitvah kriminalistov zlorabljali položaj in ponarejali poslovne listine, s čimer naj bi med drugimi v letu 2008, ko so bili že zreli za stečaj, pridobili okoli milijon evrov od Slovenske investicijske družbe. Ovadeni sta dve upravi in trije svetovalci. Med drugim naj bi izčrpavali družbo tako, da so si plačevali turistična potovanja, manikire, sončna očala, kirurške operacije in si izplačevali neverjetne količine nadur. Svetovalec uprave Greg Sturmer naj bi s pomočjo uprave iz družbe na račune v tujini prečrpal okoli 800 tisoč evrov.

Igor Lah naj bi po prevzemu Gradbenega podjetja Grosuplje 20 milijonov premoženja GPG prenesel na novoustanovljeno družbo GPG Naložbe, ki je v lasti njegove ciprske družbe Ampelus Holding. GPG je prodal Borisu Dolamiču, ki naj bi tri dni pred stečajem pridobil dvomilijonsko nakazilo in ga preusmeril na račune svojih podjetji.

Iz Tosame naj bi Boštjan Nagode kmalu za tem, ko jo je prevzel, izčrpal več milijonov evrov.

Težava, ki raste To niso vsa podjetja, ki so šla v stečaj ali prisilno poravnavo v zadnjih treh letih in pri katerih se je govorilo o izčrpavanju. Gre za sistemski problem. Gre tudi za obsežno in dolgo zgodbo, ki ima začetek najpozneje v lastninjenju.

V prvih devetih mesecih letošnjega leta je bilo sproženih 528 stečajev poslovnih subjektov, kar je 18 več kot v vsem lanskem letu in 196 več kot v letu 2009. Letos je bilo sproženih 910 osebnih stečajev (stečaji samostojnih podjetnikov so v obeh številkah). To je 133 več kot lani in 582 več kot predlani.

V stečaje res ne gredo le velika podjetja in njihova številna hčerinska podjetja, so pa med ugaslimi in ugašajočimi mnogi njihovi dobavitelji. Zato se bomo posvetili stečajem večjih podjetji.

Pri skoraj nobenem ne gre brez poročanja o neustreznem ravnanju vodstva, zavlačevanju, oškodovanju stečajne mase, izčrpavanju podjetja in celo kaznivih dejanjih.

"Nič manj pohlepa ni bilo" Če imate občutek, da se je zalomilo šele pred kratkim, se motite, poudarja poslanec Franc Pukšič. Med letoma 1996 in 2000 je vodil parlamentarno komisijo o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine.

"Nič manj pohlepa ni bilo kot danes. Izvirni greh je bil storjen, ker se jim takrat ni stopilo na prste," je dejal.

Spomni se Smelta, kjer so vodilni "puščali denar zunaj države, doma pa niso plačevali niti podizvajalcev ". In Tovarne avtomobilov Maribor, za katero je "državni zbor sprejel zakon za sanacijo v višini nekaj milijard tolarjev, pa je šel denar po nekih kanalih v Rusijo".

"Denar iz Elana vodstvu in partiji" Največ pa se je ukvarjal z Elanom, katerega 20-letni stečaj se je končal lani. "Najemali so kredite in odkupovali stanovanja, vlagali v neke nepremičnine, denar dajali na banke in svojim prijateljem. Njihove kredite pa je odplačeval Elan. Konkretno vem, komu in kje so kupovali stanovanja. Direktor Uroš Aljančič je osebno najel kredit za pol milijona šilingov, odplačeval pa ga je Elan," je povedal.

Denar se je stekal tudi veljakom v Zvezi komunistov Slovenije, ki jo je takrat vodil Milan Kučan, je še vedno prepričan Pukšič. Poročila njegove komisije državni zbor sicer nikoli ni sprejel.

Aljančič in finančnik Elana Pavel Koder sta bila tudi (nepravnomočno) obsojena, a je sodnik Anton Šubic pozabil napisati sodbo. Ko se je čez osem mesecev nanjo spomnil, je veljal nov kazenski zakonik in Pukšič meni, da je prav to razlog, da sta Aljančič in Koder uspela s pritožbo.

"Stečaj je bil družbeni delikt" Spomini drugih na tiste čase so drugačni od Pukšičevih. Andrej Baričič, nadzornik NLB in direktor Gea College je pojasnil, da so šla v začetku samostojne Slovenije mnoga podjetja v stečaj, ker so izgubila trg, ki so mu bili njihovi izdelki prilagojeni, za tekmovanje na novih trgih pa jim je manjkalo znanja in sredstev.

"Še pred petimi leti se je na stečaj gledalo kot na družbeni delikt," je dejala izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Alenka Avberšek.

"Vodstva, ki so že takrat prevzemala lastniško tveganje lastniškega rizika na širši menedžment, so bila bolj posvečena temu, kako podjetje razvijati, kako prodirati na nove trge, kako najti nove tržne niše. Takrat je bila zgodba daleč od tiste, ki se je začela pojavljati v naslednjih letih," je povedala.

Tudi drugi, s katerimi smo se pogovarjali, menijo, da takrat ni bilo toliko izčrpavanja, kot ga je danes.

"Vsaka uprava se trudi" Vendar tudi v zadnjih letih ni najti veliko primerov, ko gredo podjetja v stečaj zaradi načrtnega izčrpavanja. "Vsaka uprava se trudi in do konca poskuša najdi rešitev iz težav," pravi predsednica zbornice stečajnih upraviteljev Melita Butara, "včasih to sicer ni primerno, včasih zavlačujejo kakšen postopek in včasih jim potem ne uspe. Poznam tudi primere, kjer so hude nepravilnosti, ampak tega ni toliko, kot se v javnosti govori."

Zakonita nepoštena igra Najpogosteje je izčrpavanje šele posledica propada, razlaga Baričič: "Celotna zamisel je bila, da se zadolžijo, kupijo deleže podjetji in ker je bilo to obdobje rasti delniških trgov, so računali, da bodo potem s prodajo samo enega dela poplačali svoje kredite. Na ta način bi podjetje ostalo v njihovi lasti."

Zalomilo se je zaradi finančne krize in velikega padca delniških trgov. "Takrat so začeli svoja zasebna bremena prenašati na družbe, katerih lastniki so bili. Rešitev so iskali v dodatnem zadolževanju, a ko so videli, da se ne bo izšlo, so začeli igrati nepošteno igro: svoja lastna podjetja so začeli šibiti. Tako, da so tista sredstva, ki so jih dobili v podjetju, odlivali ven," je pojasnil. Baričič je prepričan, da je to izčrpavanje zakonito. "Če bi bila zakonodaja takšna, da bi hitro, učinkovito in strogo sankcionirala vodstva in lastnike, ki se v trenutku, ko so vedela, da bo podjetje insolventno, niso pravočasno in ustrezno odzvala, se te stvari ne bi tako pogosto dogajale," je razložil Baričič. "Hitrost vožnje z avtomobilom tudi prilagodimo zaradi verjetnosti, da nas bo ustavil policist in da bomo zaradi prekrška plačali visoko kazen. Brez obojega bi bilo še precej več kršitev."

V drugih prispevkih poskušamo ugotoviti, kaj je narobe z našo zakonodajo, kdo je poleg vodstev odgovoren za stečaje in kdo bi lahko naredil več, da do stečajev in izčrpavanja ne bi prišlo. Pogovarjali smo se tudi s predsednico stečajne zbornice, ki nam je pojasnila, zakaj delo stečajnih upraviteljev ni lahko.