Roman Vodeb: Samomorilcev ne moremo psihoanalizirati na kavču

Zapriseženi freudovec tokrat o samomorih v Sloveniji Zakaj velja mit, da smo Slovenci samomorilski narod? Ljudje smo kot otroci odraščali v različnih primarnih družinah, ob različno ljubečih starših, zato imamo različno frustracijsko toleranco na življenjske tegobe, stres. Imamo tudi različne (znamenite tri) faze psihičnega razvoja: oralno, analno, falično-ojdipalno. V marsičem pri vzgoji otrok smo dokaj poenoteni, ne pa popolnoma. Vzgoja otrok je v Sloveniji bistveno drugačna kot vzgoja otrok v Srbiji ali Črni gori ali pa v katerem od afriških plemen, kjer koncepta samomora sploh ne poznajo. Ljubezen matere do otroka in tudi njena (transparentna) predanost otroku je ključna pri razumevanju mnogo samomorov. In marsikatera slovenska emancipirana ženska (mati), ki postavlja kariero pred porodniški dopust in dojenje, zna biti dokaj muhasta pri izkazovanju ljubezni do svojega otroka. Občutenje življenjskega optimizma, ki je v kontekstu samomora, je vezano prav na oralno fazo oziroma na dojenje in redno ter pričakovano ("optimistično") uzrtje matere. Poleg tega je tu še slovenski fenomen pogojevalno ljubeče matere, ki ne naseli dobre čustvene popotnice v psiho svojega sina, ki je ravno zaradi "specifične" matere pogosto pahnjen v patološki narcizem, včasih pa tudi v samomorilnost.

Ali je tisti, ki stori samomor, s stališča vaše filozofije reva ali junak?

Kadar se izpostavim kot psihoanalitični teoretik, ne smem govoriti osebno. V psihoanalitičnem diskurzu mora razpravljavec "izstopiti iz diskurza", kot se reče, če želi biti objektiven in znanstveno-teoretski. O junakih in revah je nesmiselno govoriti. Prej je mogoče vpeljati koncept bedaka kot čustveno neinteligentnega posameznika, ki svoje situacije oziroma stiske ni dovolj tehtno premislil, ko se je odločil za samomor. Moja osebna opredelitev do nečesa, na primer do nekega (samo)morilca, nima povezave z mojim (psiho)analitičnim sklepanjem. Samomori in samomorilci se medsebojno lahko radikalno razlikujejo, in sicer zaradi nezavednih vzrokov samomora oziroma latentnega ozadja. Skupne točke pri različnih samomorih in samomorilcih obstajajo, samo se jih ne da najti in natančno definirati, ker samomorilcev ne moremo oživeti, da bi jih podrobno profilirali in ("na kavču") psihoanalizirali oziroma preučili vpliv njihove primarne družine, njihovih potlačitev, njihovega življenjskega pesimizma na samomor.

Letos je bilo kar nekaj primerov ljudi, ki so svoje življenje končali tako, da so legli na tire in počakali na vlak. Zakaj se odločajo za tovrstni samomor?

Vlak ima vselej (tudi) falično simbolno strukturo – je simbol penisa. Vlak na nezavedni ravni pomeni tudi simbol moči, po kateri mnogi samomorilci hlepijo, pa je nimajo. Vlak je za mnoge samomorilce (moške) simbol očeta kot simbolnega kastratorja, ki se mu je v objemu življenjskih težav končno predal. Moški samomor je vendarle (vselej) treba razumeti kot simbol kastracije. "Kastracija" z vlakom je domena moških, ki pustijo "demolirati", torej razmesariti svoje telo. Teoretsko gledano, je "vreči se pod vlak" domena moških in ne žensk. Telo samomorilca je preveč izmaličeno, da bi se povprečna (obupana) ženska lahko "identificirala" s tako izmaličenim (grdim) truplom. Čeprav: ženski, ki naredi samomor zaradi nesrečne ljubezni, lahko vlak pride na/v (samomorilno) misel ravno zato, ker ima falično simbolno strukturo. Vulgarno, a teoretsko legitimno rečeno: takšno samomorilno žensko je v grob spravil penis in to dobesedno in simbolno. Verjetno pa je nekaj kognitivnega razmisleka (intelegibilnosti) – Freud bi rekel "sekundarne elaboracije" oziroma drugotne obdelave – pri izbiri načina samomorilčeve smrti vendarle prisotne: smrt pod vlakom je hipna, bolečina ob umiranju ne traja dolgo.

Najpogostejši način samomora je pri nas še vedno obešanje. Zakaj se denimo ne odločajo za kakšne neboleče zadeve, da si denimo prerežejo žile, ali se zastrupijo s CO2?

Rezanje žil in zastrupljanje (na primer s tabletami ali plinom) bi bila prej domena žensk. Naj se sliši še tako banalno, je skozi teorijo mogoče legitimno reči tole: povprečna ženska, ki si sebe predstavlja mrtvo, bi bila rada lepa tudi, ko bi bila mrtva. Zato si ženske v povprečju raje izbirajo način samousmrtitve, ki jih ne iznakazi in ne izmaliči lepote njihovega telesa in obraza. Obešanje pa na nek način pomeni (za)davljenje oziroma (za)dušitev – mnoge samomorilce "davijo" oziroma "dušijo" nerešljivi življenjski problemi. V njegovem nezavednem se očitno oblikuje takšno simbolno mišljenje, ki privre na dan tudi v obliki samomorilnih misli, in o obešanju verjetno tudi sanjajo v nočnih morah. V končni fazi gre za to, da so "zadavljeni" oziroma "obešeni" z nerešljivimi življenjskimi problemi, kar se ne nazadnje odrazi v tehniki samomora.

Zakaj je med tistimi, ki storijo samomor, veliko več moških kot žensk? Ali to pomeni, da smo ženske močnejše pri premagovanju vsakdanjih težav oziroma da moški hitreje vržejo puško v koruzo?

Moški so po eni strani bolj pogumni kot ženske. Moški je zaradi fenomena kastracije človek dejanj, ženska pa človek kazanja (svoje lepote) in samomor je prej "dejanje" poguma, kot pa "kazanje" (smrti). Moško libidinalno poslanstvo je pogojeno z "dajanjem", ker ima "dajajoče" genitalije, ženska pa je "vaginalno bitje", torej (predvsem) "sprejemajoča". Ženske niso kastratibilne, ker so na nek način – zaradi genitalne "ne-celosti" – že kastrirane. Ko moškega simbolno kastrira življenje, ko ne more več "dajati" (na primer zaradi recesije, bankrota), nima za kaj (več) živeti. Moško "dajanje" (denarja, varnosti, zaščite …) je koncipirano kot psihoza. Klasična ("sprejemajoča") ženska pa je "psihotična", ko nase gleda kot na bitje, ki mora roditi otroka in imeti ob sebi "dajajočega" in zaščitniškega moškega (kot naslednika očeta). Ženske so zaradi specifike genitalij oziroma zakonitosti v falično-ojdipalni fazi (kastracije) v svojih življenjskih frustracijah bolj tolerantne, moški pa ultimativni.

Zakaj se za samomor odločajo najstniki ali celo otroci?

Samomor storijo nesrečni ljudje, predvsem ljudje, ki se ne čutijo ljubljene (to pravilo sicer ni ekskluzivno) in nič drugače ni pri otrocih. Pri otrocih in najstnikih je težavna njihova nepreračunljivost oziroma čustvena neinteligentnost. Preden storijo samomor, ne pomislijo, ne spoznajo, ne uvidijo, da poti nazaj ni. Otroci in najstniki pa znajo biti v svojih kalkulacijah tudi zelo ne-umni in hipni, torej prenagljeni. Nesrečna najstniška zaljubljenost je sploh težavna, ker nimajo nobenih izkušenj na to temo. Ko jim čustva (libidinalna energija) eksplodirajo, postanejo izjemno ne-umni in nepreračunljivi.

Ali lahko morda opišete značajske lastnosti človeka, ki preden ubije sebe, ubije še denimo svoje otroke oziroma družinske člane (zadnji primer je policist, ki je skozi okno vrgel svojo petletno hči)?

Moški, ki lahko ubije svojega otroka, ima najmanj dva infantilna deficita: "preveč slabega" in agresivnega (v otroštvu doživetega) očeta, zaradi katerega v nadjaz ni ponotranjil moralnih norm. Problematična, morda še bolj, pa je infantilna mati. Infantilna dečkova jeza do mame je resnični vzrok vseh umorov žensk. Lahko pa moški jezo na žensko (kot naslednico matere) izrazi tako, da ubije njenega oziroma njunega otroka. V tem primeru je v otroštvu potlačena jeza do (takrat doživete) matere tako globoka in močna, da jo občuti v jezi do ženske, ki posledično prejema ogromne investicije agresivnega libida. Sadistična želja po kakršnemkoli, tudi čustvenem, poškodovanju ženske je tako velika, da dotični "nesrečnik" za prizadejanje bolečine izkoristi njenega oziroma svojega otroka. Želja po prizadejanju bolečine naslednici v otroštvu doživete matere je tako velika, da je ne odtehta ljubezen do lastnega otroka. V paru z željo pa prihaja tudi užitek. To pomeni, da se morilec otroka na nek način ne more odpovedati užitku, ki ga v svojih fantazmah oziroma v svoji psihični realnosti kuje, ko predvideva, da bo mati njej ljubega otroka trpela, ko bo otrok mrtev.