Robert Friškovec je vodil pogrebni obred za morilca in samomorilca Silva Pluta

Sam je v 12 letih pokopal od 10 do 15 ljudi, ki so si življenje vzeli sami. In ne, "nismo narod samomorilcev, mi smo vase zaprt narod". Do sredine maja je v Sloveniji samomor storilo 184 ljudi. Se vam zdi številka velika? Meni se zdi veliko, tudi če bi bil samo eden. Ampak ne s tega stališča, da je to zdaj neki ′au′. Poraja se mi vprašanje, kaj lahko kot družba storimo, tudi kar zadeva doživljanje posameznika. Ali mu je mogoče stati ob strani, da sploh ne pride do točke, ko se odloči za samomor. Prepričan sem, da je za vsakim samomorom veliko predpriprav, človek to ne naredi nenadoma, temveč obstaja pot, ki človeka do tega privede. Enako velja za ljudi s kakšno duševno motnjo, da takega človeka ne prepustimo malodušju, temveč smo ob njem.

Zgodovina kaže, da se je odnos Cerkve do ljudi, ki si vzamejo življenje, v novejšem obdobju nekoliko spremenil. Včasih so jih pokopavali zunaj pokopališč, zdaj ne več. Zakaj takšen prestop v miselnosti?

Treba je razumeti to pot zgodovine. Tega ni delala Cerkev, obstajali so tudi državni zakoni, celotna družba je na te ljudi gledala drugače kot danes. A če se omejim na cerkveni element; velik del pojmovanja miselnosti samomora je okoli leta 1420 prispeval Avguštin, ko se je jasno izrekel, da je samomor greh, nekaj slabega. V Cerkvi se je kazala tendenca, tudi pri Tomažu Akvinskem, predvsem z vidika, da ti ljudje niso bili spravljeni z bogom. Nekateri naj bi bili manj odgovorni za svoja dejanja, recimo duševno moteni. Ne spomnim se, da bi bilo kje eksplicitno zapisano, da naj zdaj spremenimo svoj pogled. Mislim, da je Cerkev nekatera stališča spremenila po drugem vatikanskem koncilu.

Sam osebno vidim, da je po drugem koncilu v ospredje stopil človek, spremenil se je tudi jezik iz latinščine v materni jezik. Pokopavanje zunaj pokopališč je urejal zakon iz leta 1787 o kaznivih dejanjih v Avstriji, da se jih namreč ne pokopava z obredi oziroma sprevodi, temveč da jih mora konjederec pokopati zunaj obzidja. A če so se pred tem spokorili, so jih lahko pokopali na javnem pokopališču, vendar brez nekega pompa. Ni bilo določeno, ampak samomorilec je bil obravnavan kot grešnik. Včasih je bil velik poudarek na biti pripravljen na to, da boš umrl.

Danes Cerkev tega ne obsoja. Ko pokopljem ljudi, samomorilce, mi je to pomembno jasno sporočilo, da se je človek odločil za ta korak. Jaz to osebno dopuščam, ni zdi pa se mi pravično, če recimo zapušča drage ljudi s polno vprašanji, občutki krivde, če bi lahko kaj spremenili, drugače ravnali … Še nikoli nisem odrekel pokopa samomorilca, čeprav ljudje včasih pridejo prav s strahom. Zame je tu osebna slika boga; ali gleda samo moje prestopke ali gre za neko dimenzijo usmiljenja. Zame je bog nekdo, ki gleda celoto, tudi tega, ki je naredil samomor, gleda kot celoto. Saj neumnosti ne počenjaš, ker bi bil hudoben ali ker bi se tak rodil, do tega te pripelje nek proces.

Je samomor neko junaško dejanje ali gre za strahopetnost, ker se morda človek s težavami v tistem trenutku ne zna spopasti?

Za nobeno tako dejanje si ne bi upal reči, da je pogumno. Ker gre za enostranski pogled, vsak gleda s svoje izhodiščne točke, ne bi se upal opredeliti. Življenje je vseeno vrednota. Ko se pogovarjam s svojci, je težko; ker nisi v glavi tega človeka, ne veš, kaj je tisti trenutek mislil. Lahko je namreč biti pameten po bitki, zame je pomembno, da se ob vsakem takem dejanju nekaj naučim. Ta je naredil samomor, ali bom lahko komu pomagal oziroma to preprečil?

Koliko se svojci, najbližji, obračajo na vas kot duhovnika? Koliko imajo težav s sprejetjem dejstva, da njihovega najbližjega ni več, koliko krivde prevzamejo nase?

Najtežje je takoj po samomoru in ob pokopu; manj, ko se časovno dogodek oddaljuje. Prvi je tisti šok, da človeka ni več. Nekateri napišejo sporočila, nekateri pošljejo sms, predvsem z vsebino, da naj se ne vznemirjajo, da niso nič krivi, da jih imajo radi. To jih malo pomiri, a še vedno ostaja kup odprtih vprašanj, kaj bi bilo, če bi … Rekel je, da gre na sprehod, pa nisem rekla, da grem zraven. Pomembno se mi zdi to dopustiti, a ne tako, da ta občutek obvlada človeka, ker ga pahne v veliko žalost. Treba se je pogovoriti.

Koliko ljudi, ki so storili samomor, ste pokopali do zdaj?

V dvanajstih letih kakšnih deset do petnajst.

Vodili ste tudi obred za morilca Silva Pluta. Glede na to, da se je v zaporu precej "spoprijateljil" z Biblijo, me zanima, ali se je on po vašem mnenju spravil z bogom?

Kar zadeva verovanje, se Plut ni spremenil v zaporu, vera ga je spremljala vse življenje. Ko je bil v zaporu, je imel več časa za razmislek. Z menoj se je srečal, ne vem pa, ali se spravil z bogom. Imel je uvid vase, začutil sem kesanje. Imel sem občutek obupa, nisem pa zaznal, da bi lahko storil samomor.

Je bil obred na ljubljanskih Žalah njegova želja?

Glede na to, da se je udeleževal maš v zaporu, se mi je to zdelo običajno. In ker so se mu svojci odrekli, sam pa je bil v zaporu, je za njegov pogreb bila dolžna poskrbeti država. Zato je bila moja dolžnost, da ga pokopljem.

Problemi so bili z raztrosom pepela …

Te probleme so ustvarili ljudje; prišla je informacija, da bodo pripravili proteste, zato mi je bilo naročeno, da opravim obred, in to je to.

Pluta tistega dne niso pokopali, temveč se je to zgodilo v največji tajnosti kakšnih deset, 14 dni kasneje. Kje leži njegov pepel, verjetno ve le peščica zaposlenih na Žalah. Ti protesti ljudi me na nek način vračajo v zgodovino; pokoplje naj ga konjederec, nekje daleč stran. V bistvu smo mu skoraj odrekli pravico do pokopa.

Jaz sem takrat dobil informacijo, da bodo ljudje protestirali, ker ne bodo dovolili, da Plutova negativna energija vpliva na njihove pokopane svojce.

Pa vi verjamete v to?

Osebno ne verjamem, da bi pepel kot sama materija lahko vplival na druge pokopane. Ne glede na to, kdo je bil Plut, sem se počutil grozno. Ko pride krsta s posmrtnimi ostanki, pa planejo nate fotografski aparati. Ni bilo spoštovanja, vsaj do posmrtnih ostankov. Česa smo ljudje sposobni, ko nekoga obtožujemo. Vse za svoj cilj. Spomnim se teh mož na Žalah, ki so ljudi odrivali stran, da se je obred sploh lahko začel.

Pri pokopu ne gre za zaslugo, gre za pravico; tudi pri tem obredu sem molil in zanj in za žrtve. To je priložnost, da se spomniš tudi ljudi, ki jih je umoril.

S Plutove strani je bila napoved v pismih o samomoru ocenjena kot racionalno dejanje; tako ali tako bi bil skoraj do smrti v zaporu, s samomorom se lahko na nek način odkupi.

Jaz gledam drugače; življenje ni matematika. Potem bi tudi bolni delali samomor. A tudi če sem bolan na smrt po vseh medicinskih doktrinah, če vam podarim nasmeh, sem obogatil tako svoje kot vaše življenje. Ne moreš kar zaključiti.

Ali smo se sprijaznili z dejstvom, da smo Slovenci samomorilni narod.

Zame je samomor drugi korak, ne prvi. Nismo samomorilci, ker smo Slovenci, ampak zato, ker smo vase zaprt narod, ne govorimo o sebi, o svojih doživljanjih. Zakaj ne začnemo rasti v teh dimenzijah, da človek spregovori? Dostikrat kaj zamolčimo, da nas drugi ne bi čudno gledali. To se večkrat vprašam ob kakšnih velikih komedijantih, ki pokonci držijo celo družbo, a sem prepričan, da je človek globoko v sebi precej osamljen. Zakaj nima prostora slišanosti? Zakaj se ne začnemo s tem ukvarjati? Ne morem pokazati grešnega kozla, a vsakdo bi lahko kaj postoril.

Tako pa vse ostaja precej ohlapno. Razgovor ostane na nivoju "Kako si? – Fajn."; "Kako kaj družina? – V redu."; "Zdravi ste? – Ja. – No, samo da je zdravje, pa bo." Ostajamo na ravni leporečja in se ne poglabljamo dejansko v človekovo počutje. Vse to me bolj moti, mi se zapiramo. Lahko se hvalimo, da je bilo lani manj samomorov, ampak ne morem se sprijazniti s tem, da smo samomorilni v smislu majhni smo, pa gore imamo okoli, pa vse nas dol tlači, stalno smo bili komu hlapci. Okej, šli smo po tej poti, vprašanje je, ali lahko kaj iz sebe naredimo. Do odločitve za samomor te mora nekaj pripeljati. In ta korak je treba prepoznati.