Kljub kratkosti in malo žrtvam smo imeli resno vojno

Pravi, da zato, ker se šele zdaj zaveda, kakšno srečo smo imeli Slovenci, da smo takrat znali stopiti skupaj, o čemer bi ob današnji razdeljenosti lahko le sanjali. Zaradi orožarske afere in pripisovanja zaslug posameznikov meni, da je svetla stran osamosvojitve tako potemnela, da se niti ne zavedamo, kaj smo pravzaprav dosegli.

Kako gledate na čas osamosvojitve, ste se v TO zavedali prelomnosti zgodovinskega trenutka?

Zadeve so bile dramatične, čeprav v tistem trenutku nismo razmišljali o posledicah. Takrat sem bil komandant občinskega štaba v Kranju. Imeli smo močno TO in lahko rečem, da smo bili dobro organizirani in izurjeni. Naša je bila v primerjavi z drugimi po Jugoslaviji nekoliko specifična. Gradili smo jo od leta 1968 po vzoru partizanskih enot, ki so dobro poznale teren, medtem ko JLA, v kateri so načrtno mešali vojake različnih narodov, ne. To je za nas pomenilo povezavo s prebivalstvom, kar se nam je leta 1991 zelo obrestovalo.

Prišlo je leto 1991, osamosvojitev in napad na Slovenijo. Kaj se je v tistem času dogajalo na Brniku?

27. junija so me zgodaj zjutraj poslali na Brnik. Imel sem nalogo, da zaprem promet, saj so ljudje kljub cestni zapori s kamioni še vedno vozili po cesti in kamione skušali obvoziti. Tam je stala še ena stoenka z dvema miličnikoma, drugih ljudi pa ni bilo videti. Malo po šesti uri pa so nenadoma zarohneli neki motorji – tako močno, da smo se vsi ustrašili, policista sta skočila v avto in se odpeljala. Kmalu sem ugotovil, da je šlo za motorje bataljona tankov, ki so bili razporejeni po gozdu na drugi strani pristajalne steze. Tanki morajo namreč vsakih nekaj ur zagnati motorje, da lahko polnijo baterije, in s tem so nam izdali, kje so.

Od kod so prišli?

Z Vrhnike. Jaz sem se nato peš odpravil do kolegov, ki sta urejala komunikacijo z JLA za barikado z dvema avtobusoma (ki sta bila pozneje požgana). Pokazala sta na tank, ki je stal na čistini med dvema gozdnima parobkoma in je imel cev usmerjeno v rezervoarje goriva na letališču. Poveljujoči na tanku mi je ukazal, naj se umaknem, sicer bo streljal name. Vrnil sem se h kamionu in začel usmerjati ljudi, bilo je okoli 7. ure, ko so začeli hoditi v službo. Kar niso mogli verjeti, da je cesta zaprta, niso se še zavedali, da gre za resno nevarnost.

Kako je prišlo do razpleta in umika JLA z Brnika?

Že 27. junija so na Brniku pristali zvezni miličniki iz Beograda z nalogo, da zasedejo letališče, mejno kontrolo, carino in kot država Jugoslavija delajo naprej. Nastanili so se v stavbi vojaške letalske eskadrilje. Skušali so priti v letališki blok, kar so jim naši teritorialci preprečili. Začela so se pogajanja in 28. junija je prišlo do predaje. Javil sem se za vodenje primopredajnega zapisnika. Tam so me razorožili. Na primopredaji so bili zvezni miličniki in pa pripadniki JLA: vodja miličnikov se je začel dreti, kaj si Slovenci dovolimo, da postavljamo anarhijo v Jugoslaviji in da se ne nameravajo predati. Povedal sem jim, da moramo narediti primopredajo in da jih bomo varno prepeljali s tega območja.

Ko se je umiril, smo sedli in na pisalni stroj začeli pisati zapisnik o predanem orožju. Ta čas je podoficir JLA tudi od svojih vojakov zahteval, da položijo orožje, a je eden od njih zgubil živce in prišel v našo pisarno, kjer smo pisali, in s puško nameril v nas. K sreči je bil podoficir toliko pri sebi, da ga je uspel umiriti.

Nenadoma pa je v stavbo privihral moj spremljevalec in se zadrl: "Zvone, beži, tanki bodo napadli!" Hitro smo se odpravili proti kamionoma, kjer so miličnike in vojake še enkrat pregledali naši teritorialci. Zanimivo, našli so kar zajeten kupček opreme, od nožev, bomb, nabojev in pištol. Odpeljali smo jih na Savski otok, kjer smo jih oddali v zbirni center.

TO se je s tem orožjem tudi oborožila, o prodaji tega orožja pa veliko ostaja nepojasnjenega. Kaj veste o tem?

Veliko, pa hkrati nič. TO obramba je imela svoje orožje skladiščeno v svojih skladiščih, en objekt pa smo imeli v vojašnici Kranj in tam je vsa naša roba do prevzema ostala nedotaknjena, kar sem preveril na lastne oči. Enako lahko potrdim za skladišče razstreliva v Drulovki.

Se pa spomnim obiska v vojašnici, ko je prišel nekdo s polnim kovčkom mark, da bi kupil orožje. Ampak jaz mu ga nisem mogel kar tako dati iz skladišča, niti nisem imel tega interesa. Hvala Bogu, saj danes zaradi tega lahko mirno spim. Hočem povedati, da se je to res dogajalo in upam, da bo enkrat prišlo na dan.

Danes je vse zavito v meglo in ob tem nekaterim od tega še danes rastejo obresti, o tem sem prepričan. To bi lahko razkrili tudi dokumenti na Hrvaškem, saj so bili oni največji kupci našega orožja.

Kako danes gledate na osamosvojitveno vojno? Včasih se zdi, da je bilo tistih deset dni tako malo, da se sploh ne zavedamo, da smo do samostojnosti morali priti tudi z orožjem.

Vprašanje, ali je bila to vojna ali ne, me zmeraj malo razjezi. Ne glede na dolžino, je to bila resna vojna. Na srečo nas vseh pa je bila to vojna z zelo malo hudimi posledicami in žrtvami, a kdor ni bil v neposrednem stiku na terenu, tega morda ne more dojeti.

Da ti nad glavo brni reaktivec, levo in desno hrumijo tanki, ti si sam z avtomatsko puško ali pištolo … To niso lahki trenutki. Mene takrat ni bilo strah, se mi je pa ta začel pojavljati nekaj let potem, ko sem razmišljal, kaj vse bi se lahko zgodilo. Kakršenkoli nepremišljen korak bi lahko povzročil marsikaj.

Meni osebno se ob tem ne slišijo dobro Peterletove besede, ko je rekel, da je nosil svojo glavo v torbi. Ne bi rekel, da jo je le on, ker je bil dobro varovan, mi, ki smo se soočali z agresorjem, smo jo – pa ne v torbi, ampak kar na koncu puškine cevi.

Kako danes gledate na različna pripisovanja zaslug?

Svetla stran osamosvojitvene vojne je na žalost potemnela. Če danes po 20 letih, kar je hudirjevo kratka doba, gledam razmere, nisem zadovoljen – tako hitro se nam je uspelo razkrojiti, ni več tovarištva, medsebojnega zaupanja, resnice. Po drugi strani pa se nekateri hočejo postavljati na vrhove in doseči slavo, ki je ali ne zaslužijo ali pa ne razumejo, da osamosvojitvena zasluga ne gre petim posameznikom, ampak vsem udeležencem in prebivalcem, ki so bili doma in živeli v negotovosti. Žalostno je, da se stvari pogrevajo, da se borijo za titule.

Kaj pa je srž vseh teh razprtij?

Osebno menim, da orožarska afera. Zelo dobro bi bilo, če bi eden od tistih dveh ali treh, ki vedo, imel toliko poguma, da bi rekel bobu bob in povedal resnico ne glede na posledice. Naj pove in s tem zaključi te borbe za prestiž.