Kdo igra odločilno vlogo v sistemu rejništva?

Centri za socialno delo so prav tako tisti, ki ocenijo, kdaj je potreben ukrep odvzema otroka iz neke družine in z odločbo oddajo otroka v rejništvo, kakor tudi tisti, ki koordinirajo delo individualnih projektnih skupin. Te pa predstavljajo eno od osnovnih kolesij delovanja rejniškega sistema. V Sloveniji je lahko izvajalec rejniške dejavnosti skoraj vsak V glavnem je lahko izvajalec rejniške dejavnosti vsaka polnoletna oseba, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji in ima zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo oziroma v določenih, kot zakon navaja izjemnih primerih, ko naj bi bilo to v korist otrok, omenjeno dejavnost lahko opravljajo tudi osebe z nižjo izobrazbo od zahtevane. In teh izjemnih primerov je po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve trenutno 34 odstotkov. Ob tem sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva pove, "da so v lanskem letu naredili analizo in ugotovili, da so izvajalcih rejniške dejavnosti, ki imajo slabšo izobrazbo, na primer opravljeno osnovno šolo, stari v povprečju 57 let, kar pomeni, da gre za generacijo, ki je že dolgo v sistemu rejništva in ima veliko izkušenj s takšnimi in drugačnimi otroci. Od leta 2003 pa je predpisano, da morajo imeti najmanj poklicno izobrazbo in v sistem prihajajo tudi že visoko izobraženi ljudje."

Tudi usposabljanja niso ravno obremenjujoča V primeru torej, da tisti, ki želi postati izvajalec rejniške dejavnosti izpolnjuje zgoraj omenjene pogoje, na pristojnem centru za socialno delo vloži vlogo za pridobitev dovoljenja in socialne služba potem pridobi "vse potrebne informacije med drugim tudi, zakaj se nekdo odloči za tovrstno dejavnost in izdela socialno psihološko oceno potencialnega izvajalca rejniške dejavnosti. Če meni, da je primeren, center za socialno delo poda predlog komisiji, ki je enotna za vso Slovenijo in je na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve," pojasni Darja Kuzmanič Korva. V primeru, da tudi omenjena komisija ugotovi primernost kandidata se tega pošlje na 10 do 12 urno usposabljanje in proces je končan. Na podlagi uspešno zaključenega usposabljanja nato ministrstvo kandidatom izda dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in jih vpiše v enotno evidenco dovoljenj, ki jo vodi omenjeno ministrstvo.

Postopek se zdi precej enostaven in tudi ure usposabljanja niso ravno obremenjujoče in na vprašanje, ali se ne zdi vse skupaj že nekoliko preveč preprosto, Darko Krajnc, soustanovitelj Rejniškega društva Slovenije in eden od članov delovne skupine, ki pripravlja novelo zakona o izvajalcih rejniške dejavnosti pove, spremembe zakona predvidevajo, da bo vstopna točka zahtevala več od rejniških družin in bodo hkrati morali opraviti tudi več izobraževanja.

Postopek pridobitve dovoljenja pa je pri sorodniki krajši. "Pri njih smo bolj blagi. Rejniki sorodniki se namreč tudi zelo specifično odločajo, saj svojega rejenca, na primer vnuka ali nečakinjo, že poznajo. Kar pa opažamo je, da se pri rejnikih sorodnikih porajajo določena bremena, ki jih družina nese naprej in ohranja kot neko skrivnost, zato jim pristojni centri za socialno delo nudijo pomoč zlasti pri soočanju s tem," pove Darja Kuzmanič Korva.

Zakonodaja je do razlogov za rejništvo zelo odprta In kakšni so razlogi, zaradi katerih centri za socialno delo otroka pošljejo v rejo? Zakonodaja določa, da lahko omenjeni centri staršem otroke odvzamejo in dajo v rejništvo v treh primerih, in sicer kadar otrok ostane brez staršev, kadar je pri njih ogrožen in kadar iz različnih vzrokov ne more pri njih živeti.

Zadnji razlog se zdi tako ohlapen, da se človek vpraša, kakšen je namen drugega in bi najbrž zadostovala le prvi in tretji. Kakor koli že, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva nam pojasnjuje, da je zakonodaja vedno pisana na odprt način, saj življenje piše zelo različne zgodbe, zato je težko biti eksakten. Z njo se strinja tudi Darko Krajnc, soustanovitelj Rejniškega društva Slovenije in eden od članov delovne skupine, ki pripravlja novelo zakona o izvajalcih rejniške dejavnosti. "Z zakonom je zelo težko natančneje določiti razloge, če jih bomo namreč naštevali lahko hitro nastane problem, ko kakšnega izpustimo. Na nek način moraš imeti člen, ki ti v praksi pušča možnost odločanja."

Zakonodaja tudi določa, da si mora center za socialno delo po oddaji otrok v rejništvo prizadevati, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih je v rejništvu. "Najbolj pogosta oblika dela je individualna projektna skupina in v tej sodelujejo vsi: rejniška družina, matični center za socialno delo in center, iz kjer izhaja rejniška družina, starši, če je potrebno tudi šola ali vrtec. V takšnem timu se načrtuje celotno delo z otrokom in družino. Ta načrt mora biti vsem udeležencem skupine jasen in tam se zapiše vse, od dolžina ukrepa do pogojev vrnitve, ki jih morajo izpolniti starši, da jim otroke vrnejo. Delo omenjene skupine, kot že rečeno, koordinirajo centri za socialno delo, ki priložnostno v tim "vpokličejo" tudi različne strokovnjake.

Zelo različna mnenja o dolžini rejništva Kar se tiče dolžine rejništva so si mnenja precej različna. V nevladni organizaciji Združenja moč so prepričani, da bi morala biti ta čim krajša in bi moral biti ukrep prehodne narave, dokler se ne najde ustreznejše rešitve, drugi pa so spet prepričani, da omenjenega instituta ne gre omejevati. Darja Kuzmanič Korva meni, da se centri za socialno delo namreč srečujejo z zelo različnimi situacijami in mnogokrat so rešitve za otroka odvisne tudi od tega, kdaj ta vstopi v rejniški sistem. "Mlajši kot je, hitreje lahko pride do rešitev, pri starejših pa so težave večje." Poleg tega je povedala, da so na ministrstvu za delo, družino in socialne razmere že kakšni dve leti nazaj predlagali dodatno rešitev, ki so si jo ogledali na Poljskem, in sicer zadeva mladoletnike nad 15 let, ki so bili v rejništvu. Tam gredo po njenih besedah lahko takšni otroci v stanovanjske skupnosti, kjer se lahko pod vodstvom strokovnjakov in prostovoljcev, naučijo samostojnega življenja. Kasneje imajo ti otroci tudi prednost pri dodelitvi solidarnostnih občinskih stanovanj. Tudi Krajnc je prepričan, da rejništvo ni šablona, zato je zelo težko govoriti o optimalni rešitvi.

Mnenja različna tudi o stopnji profesionaliziranosti rejniške dejavnosti V združenju moč imajo tudi povsem drugačno mnenje o tem, kako bi morala biti rejniška dejavnost organizirana. Po njihovem prepričanju bi morala biti predvsem profesionalizirana in dvignjena na veliko višjo strokovno raven. Zelo pomembno se jim zdi, da bi bila ločena od družinske intime. Nasprotna stran pa poudarja pomembnost drugačne družinske izkušnje, ki jo otrok pridobi, zlasti v smislu drugačnih vzorcev komunikacije in reševanje problemov. "Menim, da otrok lahko dobi dobro izkušnjo v družini. V stanovanjskih skupinah oziroma življenju v nekem združenju ni tako individualizirano. Tudi vsaka rejniška družina ni optimalna, vendar bi morala biti zagotovo boljša kot otrokova matična družina, iz katere ga je center za socialno delo vzel. Res nisem naklonjena profesionalizaciji, to imamo v vrtcih, šolah, stanovanjskih skupnostih in vzgojnih zavodih in imamo tudi Malči Belič kot veliko inštitucijo. Sem zagovornik individualnega pristopa."

Se za trenutnim sistemom rejništva pogosto skrivajo nameni posvojitve? Ob tem v Združenju moč tudi poudarjajo, da se za trenutnim sistemom rejništva prepogosto skrivajo tudi nameni posvojitve. "Kakšni rejniki otroka vzamejo tudi z namenom posvojitve in takrat želijo prekiniti stike z biološko družino," se strinja tudi Darja Kuzmanič Korva, vendar ob tem poudarja, da je naloga centrov za socialno delo, da takšne motive čim prej ugotovijo in ustrezno ukrepajo. A nekako kaže, da gre v primeru družine iz Gornje Radgone, ki je svoje štiri mladoletne otroke dala v rejo dvema sorodnicam za čas, da si uredijo dom, ki ga je uničil požar, morda prav v to smer. Rejnici namreč v sodelovanju s CSD Gornja Radgona precej uspešno ovirata ne le stikov treh otrok (ena deklica je zbežala in živi pri starših) z matično družino, temveč ena od rejnic vztraja, da jo rejenka kliče mama, starše pa naslavlja s stric in teta.

V pripravi nov zakon Sicer pa, kot že rečeno, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, pripravljajo tudi nov zakon na področju rejniške dejavnosti, ki naj bi ga ministrstvo v javno razpravo poslalo letos jeseni.

Kot so nam sporočili iz omenjenega ministrstva, naj bi bile spremembe zakona usmerjene zlasti v izboljšave trenutne ureditve tega področja, pri čemer naj bi bil poseben poudarek namenjen izboljšanju dela v razmerju »otrok - rejniška družina - matična družina«, člani delovne skupine pa naj bi proučili tudi ustreznost vsebin in načina usposabljanj na področju rejništva in finančni vidik rejništva, v kakšne globlje posege pa se očitno ne nameravajo spustiti.

Nekoliko naj bi v sistem rejniške dejavnosti vendarle posegel tudi Družinski zakonik, trenutno v parlamentarnem postopku, po katerem naj bi v prihodnje, če bo zakonik seveda sprejet, centri za socialno delo odločali le še nujnih ukrepih rejništva, vse drugo pa prevzamejo sodišča. Zakonik namreč loči oblastno funkcijo centrov za socialno delo od strokovne in svetovalne.