Petek, 9. 3. 2012, 18.05
8 let, 7 mesecev
Kar je za nekatere ekstremno, je za druge le način življenja
O odločitvah za svoje podvige, njihovem odnosu do tveganja in o tem, ali je Slovenija res ekstremna država, smo se pogovarjali z nosilko več svetovnih rekordov in popotnico Benko Pulko, rednim gostom vzdržljivostnega relija Dakar Miranom Stanovnikom, nosilcem svetovnega rekorda pri smučanja z Mount Everesta Davom Karničarjem in ultramaratonskim plavalcem Martinom Strelom.
Pulkova sicer meni, da je soočanje s smrtjo vsakodneven pojav. "Slovenci vozimo vedno slabše, agresivneje in nevarno." Nikoli pa ji ne pade na pamet, da bi kadarkoli odnehala. "Tukaj je tista tanka meja med avanturisti in samomorilci: nas zanima, kako daleč lahko gremo, da se bomo lahko še vrnili, medtem ko se drugi zanimajo za mejo, prek katere ne bo več poti nazaj." Priznava pa, da se pri podvigih srečuje tudi s svojimi mračnimi stranmi. A vsemu tistemu, kar jo pričaka na potovanjih, ne more reči, da so "negativne plati". "Je le življenje, drugačno od našega, kateremu se odpravim naproti, da ga spoznam. Če sem nad čim razočarana, je to le lekcija, ki sem jo želela osvojiti." Svetovni rekorderki se zdi, da je Slovenija povprečno dobra dežela in Slovenci zmerno zagrizen narod, ki bi se lahko občasno zanimal še za kaj drugega kot avanture. "Recimo, morali bi se oglasiti tudi takrat, ko nam lastna politika 'serje' po glavi in svinja po življenju. Če bi bili tako super avanturisti, bi si upali oglasiti tudi takrat. Ne pa da smo tiho kot čreda ovac v domači ogradi ..."
"Puščavski lisjak" se sicer zaveda, da je tveganje v njegovi disciplini nekoliko večje, kljub temu pa meni, da se s smrtjo srečujemo vsakodnevno. "Vsak, ki se je rodil, je obsojen na smrt. Verjamem, da se recimo delavec, ki dela v cestnem podjetju, barva ceste in pobira stožce, še dosti bolj srečuje z možnostjo smrtnega dogodka kot mogoče mi, športniki. Ampak on o tem ne razmišlja na ta način." Stanovnik je še dodal, da je smrti zrl v oči v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991.
V športu vztraja zaradi motivacije v smislu športnega in tudi drugačnega napredka. "Glede na to, da opažamo, da so človeške vrednote v naši družbi precej bolj zapostavljene, kot so bile v preteklosti, menim, da je vsaka taka pozitivna izkušnja dobrodošla in tukaj smo športniki veliko bolj koristni za naše okolje."
Stanovnik se do neke mere strinja s tem, da je Slovenija dežela ekstremov, a dodaja, da bi, če bi živeli v ameriškem okolju, lahko morda govorili o tem, da je takšna dežela Amerika. "Verjetno znamo tisto okolje, ki ga bolj poznamo, dosti bolje ocenjevati. Ne gre samo za presežke v ekstremnih športih oziroma v bolj tveganih športih … Saj so tudi dobri športniki v atletiki, v smučarskih tekih, v biatlonu, skokih … Menim, da smo na splošno zelo visoko športno umeščena dežela."
Obdobje, ki ga živimo, vidi kot prelomno, saj izraža več skrajnih dosežkov, kot jih je bilo v preteklosti ali pa jih bo v prihodnosti. "Individualen človek se lahko potrdi, kar se daleč v preteklosti ni mogel, v prihodnje pa mogoče ne bo tako smiselno, saj bodo druge potrebe preživetja toliko bolj močne, da bo težko izstopati z željami, ki niso ravno najbolj nujne za samo življenje. Smo nekaj posebnega, želel pa bi si, da bi bili nekaj posebnega še v politiki in v gospodarstvu."
Pri svojih podvigih je, kot je povedal, že velikokrat zrl smrti v oči. "To je del zgodbe kot nek "gambling" in to moraš vzeti v zakup." Ko je začel s plavanjem po Amazonki, je vedel, da ima za uspeh le 50-odstotno možnost, a na koncu vseeno preživel. "Večina ljudi še danes ne razume, kako mi je to uspelo. Do danes še nihče ni poskusil tega, ker je prenevarno. Sem bil pa na robi smrti vsaj trikrat in bilo je zelo blizu. Ljudje takega kova, kot sem jaz, imamo tudi srečo, nekdo od zgoraj nas spremlja. Nehati je težko, ker ti to veliko pomeni. Najbolje je, da imaš dobro ekipo, ki te pazi in hkrati tudi spodbuja. Imam srečo, da vse to imam."
Strel je še dodal, da se pri svojem početju vedno srečuje tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi platmi. Meni, da so to projekti, kjer pot ni začrtana, kjer sta vedno prisotna svetla in temna plat, kjer se moraš boriti kot lev in biti pripravljen na vse. "Važno je, da na koncu dosežeš cilj, ki si si ga zadal. Precej je bilo težkih in negativnih momentov, a še več je bilo pozitivnih in čez čas negativne pozabiš. Biti moraš velik optimist, verjeti v svojo zgodbo in se čim bolj otresti vseh negativnih členov okoli sebe."
Svetovni rekorder se sicer strinja s tem, da je Slovenija dežela ekstremov, saj smo "narod izjemnih individualistov".