Kakšen je pravzaprav naš odnos do umetnih oploditev?

Postopki umetne oploditve najprej zelo očitno in jasno ločijo reprodukcijo od spolnosti, nič manj pa ni pomembno dejstvo, da razvoj sodobne tehnologije in znanosti vzbuja vtis, da se lahko vse več "spodrsljajev" matere narave popravi ali dopolni. Omenjeno seveda prinaša tudi dileme in strahove, kaj vse takšni posegi pomenijo za človeka in družbo. Tako kot vedno so ena skrajnost ljudje, ki so prepričani, da je vsakršno poseganje v naravo nedopustno, druga pa tisti, ki so nad možnostmi sodobne tehnologije navdušeni in jih zanima le njihov razvoj, ki je dandanes tako hiter, da je vse manj časa za morebitna odpravljanja napak, kaj šele urejanja njihovih pravno-etičnih vidikov. Nekje vmes pa so tudi tisti, ki menijo, da je umetna oploditev pozitivna, saj omogoča rojstvo otrok tudi sicer neplodnim ljudem, ki pa se ob odločitvah za takšno rešitev podajajo na psihično in fizično trnovo pot.

Kdo je upravičen do postopkov umetne oploditve? Vsekakor se na področju umetnih oploditev prej ali slej postavi vprašanje, kdo je do njih pravzaprav upravičen oziroma kdo pravila sploh določa. Slovenska ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, zato država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Vendar pa je zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), ki je leta 2001 razburil javnost in privedel do referenduma, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine, te pravice omejil in jih odrekel samskim ljudem, homoseksualnim in starejšim parom, pa tudi tistim, ki ne ustrezajo psihofizičnim merilom. Tako omenjeni zakon v 5. in 6. členu določa, da mora zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost obstajati v času vnosa spolnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo ženske. Prav tako pravi, da sta do postopkov OBMP upravičena zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki sta polnoletna, razsodna in v primerni starosti za opravljanje starševskih dolžnosti ter v takem psihosocialnem stanju, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka. Funkcijo sita po zakonu opravlja državna komisija za OBMP, ustanovljena pri ministrstvu za zdravje. Sestavljajo jo strokovnjaki za OBMP, področje prava in psiholoških ali socioloških ved ter predstavniki ministrstva, urada varuha človekovih pravic in upravičencev do postopkov OBMP.

Soočanje z razvojem je neizogibno Tisti, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pri nas ne morejo do postopkov umetne oploditve, se po takšno pomoč zatečejo v tujino. Največ informacij si v zvezi s tem pridobijo na spletu, forumih in nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji. Vsekakor je ob tem jasno še eno dejstvo, da se mora z razvojem na tem področju tako ali drugače spoprijeti vsaka družba, kar se seveda odraža v načinu njegovega (ne)urejanja, zagotovo pa omenjenega razvoja tako ali drugače ne bo mogoče zaustaviti, kot tudi ni mogoče zaustaviti na primer oplojevanj samskih žensk ali homoseksualnih parov, ki se lahko za tovrstne postopke odpravijo tudi "čez planke".