Začelo se je na pručki, danes zmaguje tudi v moški (!) konkurenci

Na kratko o Ani: Ana Gradišnik je hči Branka in Bernarde Gradišnik, znanega prevajalca in mojstra žlahtnih besed ter veleposlanice Republike Slovenije na (trenutno) Slovaškem. Ima 17 let in tekoče govori angleško, portugalsko, hrvaško in seveda materni, slovenski jezik. Živi z bratom dvojčkom, ki igra biljard in klavir, ter dvema psičkoma pasme border collie, Ferisom in Flinom. In igra biljard na vrhunski ravni.

Pručka in biljardna miza Z biljardno mizo se je srečala že v rosnih letih. Ne spominja se sicer točno, kdaj je to bilo, verjetno že pred petim letom, se pa spominja, da je najprej igrala na pručkah oziroma nižjih klopeh, ki jih je oče razprostrl okrog mize, deklica pa je takrat bolj za šalo kot zares po zelenem platnu udarjala pisane kroglice. "Oče je bil v naši družini prvi, ki se je srečal z igro biljarda. Sledil mu je moj starejši brat Mitja, skupaj sta zahajala v biljardnice, kmalu pa smo kupili svojo mizo za biljard. Tako sem začela tudi sama. V bistvu se z biljardom ukvarja kar vsa družina, razen mame," se je ob robu svoje najtesnejše "znanke", elegantne biljard mize z modrim platnom, v 1. nadstropju hiše v Ljubljani, razgovorila prijetna 17-letnica, ki očara s svojo zagnanostjo in sproščeno umirjenostjo.

Njen prvi učitelj je bil brat Mitja, ta nam je pomagal pri pripravi videoprispevka o osnovah biljarda. "Videl je, da sem nadarjena in začel bolj resno vlagati vame. Ko smo doma kupili novo mizo, se je vse skupaj prestavilo še na višjo raven. V nekem trenutku je Mitja ugotovil, da njegovo znanje o biljardu ne zadostuje, če želim biti res najboljša. Zato sem morala zamenjati trenerja," se spominja rjavolaska z nenavadnim naglasom, ki je bržkone stranski produkt številnih selitev v tujini in redne komunikacije v tujem jeziku.

Belgijski trener ji je svetoval trening na wiiju Na Portugalskem je sodelovala z evropskim prvakom med seniorji, ravno pred tednom dni pa je sklenila dogovor z biljardistom iz Belgije, ki velja za enega najboljših trenerjev na svetu. "Imela sva en daljši trening v Portorožu, zdaj pa bova večinoma sodelovala prek Skypa, enkrat mesečno pa se bom udeleževala treningov v Belgiji," pravi Gradišnikova, pri kateri je trener ugotovil slabo ravnotežje in ji zato predlagal nakup igre wii, s katero naj bi se to izboljšalo, drugačne vrste trening proč od biljardne mize pa je tako ali tako vedno dobrodošel.

Leto dni študijskega premora Ker je že lani zaradi priprav na maturo – obiskovala je mednarodni oddelek gimnazije – trenirala manj, kot je želela – le uro dnevno, če ji je zneslo –, se je odločila, da si vzame leto študijskega premora in posveti izključno biljardu.

"Odločila sem se, da bom v biljard vložila pet ur dnevno in mislim, da bo preskok kmalu viden," je optimistično razpredala sogovornica, ki nekje v ozadju možganov že preigrava različne študijske možnosti. "Včasih sem razmišljala o študiju veterine, zdaj pa mislim, da bi bila zaradi biljarda ta smer prezahtevna. Bom morala razmisliti o čem drugem."

Kaj loči vrhunskega igralca od dobrega? Kaj loči vrhunskega igralca biljarda od dobrega igralca biljarda? "Glava, psihična priprava," izstreli kot iz topa. Nekaj, kar gre Ani dobro od rok. "Za zdaj še ne čutim pritiska in živčnosti med igro tako kot nekateri, mislim, da je veliko odvisno tudi od značaja," razmišlja še ne polnoletna igralka biljarda, ki je v Sloveniji že pri 14 letih nastopala v članski konkurenci.

Zaveda se, da je biljard v Sloveniji, vsaj glede medijske pozornosti, bolj kot ne na stranskem tiru, kar je povsem drugače kot na Kitajskem, kjer so igralci biljarda pravi superzvezdniki. A tudi glede tega še ni obupala.

"Mislim, da je tudi v Sloveniji možno preživeti kot igralec biljarda. Če si dober, lahko odpreš svojo šolo biljarda, če imaš srečo, lahko dobiš tudi sponzorja," precej optimistično razmišlja biljardistka.

Ni gostilniški šport, ampak "samo" šport Čeprav se je biljarda zaradi igranja po barih oprijela oznaka gostilniškega športa, pa se Ana take kategorizacije odločno otepa. "Zame je biljard šport in igra obenem. Šport zato, ker se igrajo resna tekmovanja, igra pa zato, ker je zabavna in ker v njej uživam," priznava mladenka, ki preprosto rada tekmuje.

"Všeč mi je, ker ne igraš proti nasprotniku, ampak igraš sam s sabo. Če pospraviš vse krogle in nasprotnika sploh ne spustiš na mizo, lahko premagaš vsakogar. Tudi če gre za svetovnega prvaka," poudarja dekle, ki se lahko pohvali z naslovom državne prvakinje v moški (!) članski konkurenci, tretjeuvrščena med članicami na zadnjem evropskem prvenstva na Cipru ter drugo- in tretjeuvrščena z zadnjega mladinskega evropskega prvenstva, ki je potekalo v Portorožu.

Šolski projekt, ki je zašel na knjigarniške police Zanimivo je, da je izdala tudi svojo zbirko 63 mamljivih in ne predragih receptov za alergike, z naslovom Z užitkom užita – sladica brez žita, ki je zrasla iz šolskega projekta, še iz časov, ko je na Portugalskem obiskovala mednarodno šolo.

"Odločila sem se, da za pripravo projekta pripravim knjižico receptov. Ker takrat zaradi preobčutljivosti na gluten moke nisem uživala, sem izbrala bolj specifične recepte. Bilo je dokaj naporno. Vsak dan sem morala pripraviti dva recepta, skuhati jedi in jih fotografirati," je opisala sam proces nastanka kuharske bukvice, ki je potem na predlog očeta Branka svojo priložnost doživela tudi na knjižnih policah.