V Angliji konj ne jedo

"Equine body worker" je izraz, ki v slovenščini še nima primernega ustreznice, zato se predstavlja s preprostejšim nazivom maserke konj. Posplošena primerjava odnosa ljudi do konj v Sloveniji ali Angliji je zelo nehvaležna, trdi Tjaša, ki vsak dan ob šestih zjutraj, le deset minut od prestolnice, začne nujna opravila v čudoviti okolici idiličnega hriba – Brda pri Lukovici.

Je odločna in vztrajna. Ne preseneča, da je že v rosnih letih vedela, kaj želi početi in komu pomagati. Konji so ji blizu že vse življenje, a je veterina ni zanimala. Želela je pomagati na drugačen način – z rokami. Pravi, da zdravila, podobno kot pri ljudeh, znake pogosto le zakrijejo in poškodb ali težav žal ne pozdravijo.

Po končani srednji šoli ni oklevala, odšla je v deželo, kjer konje obravnavajo drugače. V Angliji se je, prepuščena sama sebi, pet let pridno učila od najboljših strokovnjakov. Nabirala je izkušnje in med drugim pridobila naziv "equine body worker".

Pravi, da je odnos do konjev tam predvsem zaradi tradicije popolnoma drugačen. V naših krajih so bili konji večinoma delovne živali, pripomočki za opravljanje težaških del, ki jih zdaj človek zaupa kmetijski mehanizaciji, predvsem traktorjem. Na Otoku se je poseben čut do teh živali razvijal sčasoma. Tam so konji bitja, ne sredstva.

"No, in še nekaj … V Angliji konj ne jedo. Pri nas jih."

Ob vrnitvi domov je postala prva maserka konj v Sloveniji Njeno delo je večplastno. Skrbi, da se odnos do konj tudi pri nas spreminja. Uspeh ni izostal, a se kljub boljši prepoznavnosti še zmeraj srečuje tudi z nezaupanjem in dvomi.

"Pogosta praksa veleva uporabo zdravil kot pravzaprav edine možnosti na poti k okrevanju, zato ne preseneča razmišljanje številnih, tudi strokovnjakov, da konja, če ga ne bo rešil veterinar, ni mogoče rešiti," pravi. Tjaša je pred uspavanjem rešila šepajočega žrebca, nad katerim so skoraj vsi obupali. Tudi tisti z rentgenskimi slikami v rokah, ki so trdili, da težave preprosto ni mogoče odkriti.

V svojem delu uživa in pravi, da je lažje delati s konji kot z ljudmi. Njihova komunikacija je jasna in neposredna, odzivi pristni in iskreni, zato obogatena s številnimi izkušnjami hitro prepozna trenutek, ko se konj popolnoma sprosti in zaupa maserju.

Tjaša namerava nadaljevati na svoji poti, se izpopolnjevati in ostati v tesnem stiku s konji. Stremi k temu, da bi vse več ljudi razumelo, koliko skrbi in denarja bi lahko prihranili, če bi spremenili način dela svojih konj in več pozornosti posvetili vzdrževanju zdravja namesto (pre)poznemu reševanju težav, ki se pogosto stopnjujejo do točke brez vrnitve.

Mineva peto leto od njene vrnitve v rodni kraj. Sadovi trdega dela, ki zahteva veliko odrekanja, se počasi kažejo v spreminjanju odnosa in miselnosti lastnikov konj.

Je lastnica treh kobil. Zanje skrbi v lično ohranjenem kozolcu, toplerju, preurejenem v hleve ob dolgem kostanjevem drevoredu na Brdu pri Lukovici. Pravijo, da je na enem od mogočnih dreves sled pustila krogla Napoleonovih topov. Tudi Tjaša Kersnik, podobno kot njen prapradedek, pisatelj Janko Kersnik, pušča sledi, bržkone globlje od brazgotine na kostanju. Zaradi poguma, vztrajnosti in neusahljive želje pomagati plemeniti živali zgolj s svojimi rokami.