Trikratni svetovni prvak, ki si v haloških gozdovih služi kruh

Zgovorni in visokorasli 40-letnik je alergičen na izraz rekreativni kolesar. "Kadar grem na kolo, ne grem zaradi zdravja ali previsoke telesne teže, ampak zaradi tekmovalnih ciljev. Amaterski kolesarji smo resni športniki, s to razliko, da se mi s tem ne preživljamo, pa tudi obseg treningov je seveda manjši, saj imamo poleg tega še službo, smo pa še vedno tekmovalci," se je po osvojitvi svojega tretjega naslova svetovnega prvaka med amaterskimi kolesarji razgovoril Kopše.

S kolesarstvom se je začel ukvarjati dokaj pozno, s 34 leti, pred tem ni bil nikoli aktiven športnik. Ukvarjal se je sicer z alpinizmom in se na fakulteti "okužil" s športnim plezanjem, a se mu je na tej alpinistični poti zgodilo par nepredvidljivih dogodkov, zaradi katerih pravi, da ima srečo, da je sploh še med živimi in je to dejavnost povsem opustil.

"Potem so prišli otroci in selitev na Ptuj, daleč od hribov in skal, in tako se je ta pot končala," je obujal spomine. Pravi, da tega dela življenja in sveta ne pogreša. Kolo je povsem zadovoljivo nadomestilo morebitno praznino. "Kolesarstvo je šport, ki ga precej lažje kombiniraš z družino. Ko smo šli na dopust, smo s seboj vzeli še kolo. Trening sem opravil že v zgodnjih jutranjih urah, tako zaradi vročine kot družine, in nato ves dan kakovostno preživel z njimi."

Dvakratni svetovni prvak že leta 2012

Mavrično majico svetovnega prvaka je prvič oblekel leta 2012, ko je v Južni Afriki osvojil naslov svetovnega prvaka v kronometru, dva dni pozneje pa v vratolomni vožnji, ko je v ciljni ravnini treščil na tla, nato pa je zaradi težav z verigo moral celo teči skozi cilj (k sreči je imel precejšen naskok pred konkurenti), osvojil še naslov na cestni preizkušnji. V nedeljo je v Ljubljani uspeh ponovil v cestni dirki, v kronometru pa za prvouvrščenim zaostal le za sekundo in pol.

Zmaga v Ljubljani pomeni več kot v Južni Afriki

Zmaga pred domačim občinstvom ob tako hudi konkurenci mu pomeni ogromno. "Če sem odkrit, mi pomeni eno veliko potrditev. Ko sem leta 2012 na svetovnem prvenstvu v Republiki Južni Afriki dvakrat zmagal, mi je veliko ljudi očitalo, da sem zmagal v šibki konkurenci. No, letos je bilo v Ljubljani drugače. Konkurenca je bila neverjetna, samo v naši starostni skupini (moški od 40 do 44 let – op. a.) nas je bilo na štartu 160. To so ljudje, ki vedo, zakaj so tu. Tako ni bilo nobenih izgovorov in nihče mi ne more očitati slabe konkurence. Zdaj grem mirno lahko v pokoj," (smeh) je olajšano opisoval visokorasli Ptujčan, ki je zadnjih pet let navit do skrajnosti.

"Neprestano spreminjam določene stvari, od metod treninga, prehrane, metod regeneracije, a kljub temu od vstopa v klub 40 (Kopše je pred 14 dnevi dopolnil 40 let) opažam prve znake staranja. Preprosto se mi ne uspe regenerirati, poleg tega me izrazito tekmovalni ritem nekoliko psihično uničuje. Ampak ne morem si pomagati, očitno imam cilje v genih," je razmišljal Kopše, sin nadarjene tekačice, ki je v rosni mladosti v teku bosa premagovala tudi dečke. "Očitno sem nekaj podedoval tudi po njej."

Sam svoj gospodar

Glede treningov je sam svoj mojster in gospodar. "Imam grozno afiniteto oziroma kar strast do športne fiziologije, psihologije, prehrane …. Knjige na to temo kar požiram, v tem uživam in zato je kar logično, da imam te stvari zelo dobro naštudirane."

"Profesionalci kolo gonijo zato, da zaslužijo in preživijo, amaterji pa plačajo zato, da lahko gonijo"

O profesionalni karieri ni nikoli razmišljal. Navsezadnje je bilo zanjo zaradi starosti prepozno že na začetku. Ima pa Kopše zanimiv pogled na amatersko kolesarstvo. "Glavna razlika med profesionalci in amaterji je samo ta, da profesionalci vso opremo dobijo, mi pa si vse plačamo sami. Oni v bistvu kolo gonijo zato, da zaslužijo in preživijo, mi pa plačamo zato, da lahko gonimo," pravi Kopše, ki z nagradami zasluži drobiž. 50 ali 70 evrov dobi za zmago, kar, kot pravi, zadostuje zgolj za krpanje "gumidefekta".

Nekoliko mu je v pomoč tudi naslov svetovnega prvaka, ta mu občasno prinese kakega sponzorja in štartnino na dirkah, a kot pravi, nagrada ni njegov primarni motiv. "Nisem noben petelin, ki mora zmagovati, kolesarji preprosto taki smo. Zagrizeni kot psi, ki se grizejo med seboj," sklene Ptujčan v dresu avstrijske ekipe Proenergetic.

Dobre in slabe plati gozdarjenja

Kopše je zaposlen kot gozdar. Dobra stran tega posla je v tem, da je zaradi narave dela v dobri formi, slaba pa v tem, da je prav zaradi tega v tekmovalnem smislu pogosto izčrpan.

"Moje delo poteka na strmem terenu Haloz in moram reči, da je zadnja leta postalo dokaj utrujajoče. Zaradi gospodarske krize je les postal socialna, ne zgolj ekonomska kategorija. Za marsikoga celo nuja. To pa za sabo potegne ogromne količine dela, kar se občasno tepe s športom."