Ko na drugem koncu sveta kupiš košček zemlje. In tam ostaneš.

Na meji si je Matevž pridobil vizo in začel kolesarit po Gani. Ustavil se je v centralni Gani, kjer je še vedno živo kraljestvo Ashanti. Ob priporočilu ljudi, ki jih je spoznal na poti, je obiskal še kratersko jezero Bosomtwe, ki ga obkrožajo visoke planine, od koder je pogled na jezero skoraj pravljičen in kjer ljudje živijo še čisto prvinsko življenje.

In takrat se je začela zgodba učitelja športne vzgoje Matevža Cvetkovića. Zgodba na drugem koncu sveta, kjer danes stoji mini hotel in se odpira slovenska podružnica za sledenje vozil.

Od prvega koščka zemlje … do mini hotela Matevž se je leta 2008 vrnil v Gano s prijateljem Tomažem Kondričem. Skupaj sta se odločila, da bosta kupila kos zemlje tik ob jezeru. Postopek kupovanja zemlje, urejanje papirjev in vsa realizacija so trajali dolgo, vendar je na tem mestu zrasel majhen guesthouse z imenom Cocoa village, ki je zdaj tudi uradno odprt.

V počitniških hiškah lahko prenoči 20 oseb. Za zunanji videz in ambient je večinoma poskrbela Matevževa partnerica Tjaša Rener, ki je v večino svojega dela skozi igro in ustvarjalen način vključevala tudi vaške otroke.

Tokrat v Gano z enosmerno karto in za novo priložnostjo Pred devetimi meseci sta se Tjaša in Matevž odločila, da bosta v Gano odpotovala z enosmerno karto. Matevž je pustil službo učitelja, Tjaša pa je le malo pred tem diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Kot pojasnjuje Tjaša, položaj za mlade umetnike v Sloveniji ni bleščeč, zato z odločitvijo ni imela posebnih težav.

Pustiti redno službo in se podati na neznano pot je v Matevžu vzbudilo več dvomov. Seveda bi bila odločitev še težja, če Matevž ne bi dobil še dodatnega novega izziva. Z odhodom v Gano je od podjetja Sledenje dobil delo kot raziskovalec trga za sledenje vozil. Po nekaj mesecih je njegovo delo padlo na plodna tla in tako se obeta odprtje podružnice v tej afriški državi.

Ko padeš na realna tla "Nisva se prav dosti spraševala, kakšen bo najin dan, na kakšne težave bova naletela in kako jih bova reševala, samo šla sva," pojasnjujeta Matevž in Tjaša, ki sta se v Gani nato kaj hitro soočila z realnostjo.

Najprej so se začele težave z zaposlenimi. Že v samem začetku sta si namreč zamislila, da bi zaposlovala samo ljudi iz okolice, domačine. Ljudje v okolici jezera živijo v blatnih hiškah, v večini hišk pa po več družin skupaj. Preživljajo se z ribolovom. V vasi je le nekaj ljudi s srednješolsko izobrazbo in zares malo jih ima kakšen redni prihodek.

Trenutno zaposlujeta pet oseb. Že v prvih dneh njunega prihoda pa je bilo presenetljivo veliko obiskovalcev, zato sta prve mesece preživela zaprta v kuhinji. Matevž je stregel, Tjaša pa je dekleta učila kuhanja. "Kuhanje je bilo hobi, vendar pa je po vseh urah, zaprtih v kuhinji, postalo nočna mora," pripoveduje Tjaša, ki se je težko privadila ponavljati vedno iste stvari in biti stroga, vendar pa z veseljem ugotavlja, da so po vseh teh mesecih rezultati več kot opazni.

Pogled v prihodnost? Zaradi vedno večjega obiska in zanimanja se Matevž in Tjaša pripravljata na gradnjo novega bungalova, ki bo bolj ekološko naravnan in bo sezidan iz blata in kamenja. Prav tako pa organizirata izlete po vsej deželi.

Začenjata tudi gradnjo ateljeja, v katerem bo prostor za izvajanje delavnic sitotiska in batika. V njem pa bo tudi majhna knjižica, ki bo namenjena gostom, predvsem pa najmlajšim otrokom iz bližnje okolice. "Ne veva, kje točno bova čez nekaj let, zdaj sva tukaj in poskušava biti aktivna in dejavna," pravita optimistična Matevž in Tjaša, ki si z majhnimi stvarmi in delom zaposlujeta svoje misli.

Kaj pa domotožje? "Kadar se počutiva prazno, zaigrava na kitaro in si odpreva pivo, pa je skoraj tako kot doma," pravita.