Dom upokojencev Postojna: Ko ne pritiska bolezen, je še kar v redu

Nekaterim ni več uspevalo, da bi poskrbeli zase, se pa najdejo tudi takšni, ki so se v z zelenjem obdan dom v stanovanjski soseski Postojne preselili zaradi želje po druženju. Čakalnih vrst za vstop praktično ni, nam pove direktorica Alenka Curk, s temi težavami se srečujejo predvsem v večjih mestih, največ v Ljubljani. V postojnskem domu je postelja pogosto na voljo že po enem mesecu.

Prve dni je vsem težko

"Seveda sem zadovoljen, zakaj pa ne bi bil," pravi eden od 160 stanovalcev. "Nimam pripomb, so veliki lepi hodniki, zdi se mi, da je bil dom grajen zelo premišljeno," meni oskrbovanka. Da je v postojnskem domu upokojencev življenje prijetno in da se "nimajo kaj pritoževati", se strinja večina, s katerimi smo se pogovarjali.

"Prve dni pri nas je vsem težko," prizna v domu že pet let zaposlena socialna delavka Anita Tomšič, ki se zaveda, da je selitev v dom velika življenjska sprememba. Nekateri se hitro privadijo, drugi so zahtevnejši – med njimi so tudi tisti večni nezadovoljneži, ki se pritožujejo nad vsemi in vsem, a to so ljudje, ki so bili verjetno že od nekdaj takšni, meni Tomšičeva.

Ko zmaga žalost: imeli so že primer samomora

Pridejo tudi obdobja žalosti, ko se želijo posamezniki držati bolj zase in cele dneve prebiti v svoji sobi. Z njimi se poskušajo pogovoriti, in to je v večini primerov dovolj, čeprav je včasih potrebna tudi terapija z antidepresivi. Anita Tomšič prizna, da je eden od stanovalcev pred nekaj leti celo naredil samomor.

Za delo s starimi v domu je treba imeti občutek, pravi direktorica Alenka Curk. Včasih ne razumejo, da vsaki njihovi želji ni mogoče ugoditi v hipu, in se jezijo, čeprav je primerov, da se kdo navsezadnje ne bi mogel privaditi, kljub temu izjemno malo: "Do zdaj smo imeli tri upokojenke, ki se nikakor niso mogle vklopiti v tukajšnje življenje, in smo se z njihovimi svojci dogovorili, da se vrnejo domov."

"Doma me čaka le prazno stanovanje"

Vsak nima možnosti izbire. Na primer 82-letna Joža. Nikoli se ni poročila, nima otrok, pred več kot letom dni je ostala brez kolka in pristala na vozičku. Ni bila več sposobna skrbeti zase. Čeprav ima nečake in svake, ki jo občasno odpeljejo na izlet in ji pripravijo radič s kuhanim jajcem, ki ga ima tako rada, se je ob pešajočem zdravju v zadnjih letih vedno bolj zavedala, da jo slej ali prej čaka postelja v domu za ostarele, zato je pravočasno vložila vlogo.

"Kadar me ne tlači bolezen, je še kar dobro. Pomagam si, kakor lahko, je pa težko, ko moraš čakati na pomoč drugih," pove Joža, ki si urice najraje krajša z risanjem in klepetanjem s prijateljico Marijo, s katero sta se poznali že kot mladi dekleti in se znova srečali prav tukaj. "Nekateri neprestano silijo domov, a kaj bi si jaz tega želela, tam me čaka le prazno stanovanje in postelja," nam zaupa Joža.

"Svojci so do nas zelo kritični, do sebe pa premalo"

Čeprav je Joža brez potomcev, spada med srečneže, ki imajo pogosto obiske. Veliko je takšnih, ki le žalostno opazujejo veselje drugih, ki jih svojci s svojim prihodom razveseljujejo enkrat tedensko, sami pa dobijo le kratke obiske ob večjih praznikih, ali pa še to ne.

Anita Curk opaža: "So kot majhni otroci, med sabo se primerjajo, koga pogosteje obiskujejo. Svojci so sicer do nas izjemno kritični, do sebe pa ne dovolj. Saj sprejmemo, da smo za stanovalce odgovorni, a za njihovo dobro počutje bi lahko veliko storili tudi sami in jih obiskovali, z nami pa bolj sodelovali pri reševanju težav, ki se pojavljajo."

Direktorica doma: "Sama bi si želela večjega udobja, kot je tukaj"

Dom so zgradili pred več kot 30 leti in vedno bolj ga načenja zob časa. "Zavedamo se, da pogoji tukaj niso idealni, da je zgradba potrebna obnove," pojasnjuje Curkova, ki obenem priznava, da bi si zase želela večjega udobja: "Bivanje tu se sklada z bivanjskimi standardi mojih staršev in starih staršev, generacije, ki prihajajo, pa si bodo želele večjega udobja, takšnega, kot so ga vajene doma."

Po Sloveniji je veliko več sodobneje opremljenih domov, ki pa so večinoma zasebni in zato dražji od 17 evrov na dan, kot znaša osnovna tarifa v Postojni. Ugodna cena pa kljub vsemu ni edina prednost. Veliko je tistih, ki jim ustreza notranjska vetrovna klima, navdušujejo pa se tudi nad zeleno stanovanjsko okolico in pogledom na zelene travnike z dvorišča. Tu imajo ob poletnih dopoldnevih vodeno telovadbo, potem pa jim postrežejo kavico in sladoled.

"Hčerke so mi rekle, da sem preveč sam"

Za preganjanje dolgčasa vsak skrbi po svoje. Nekateri imajo v svojih sobah televizorje, drugi obiskujejo tako imenovano delovno terapijo, kjer razvijajo ročne spretnosti, manjša skupina stanovalk vsak dan igra tombolo, 93-letni Peter pa najraje puli travo in pometa dvorišče doma.

"Vse življenje sem vajen delati, že pri treh letih, ko še šteti nisem znal, sem pasel krave," pravi Peter. Tomšičeva pove, da ni bilo druge možnosti, kot da so mu dali metlo in mu pustili to veselje. Gospod nam pojasni: "Veliko je treba narediti. Veste, kakšno razdejanje je zadnjič na dvorišču pustila nevihta?"

Sicer je že 30 let vdovec. O odločitvi, da se preseli v dom, so ga prepričale hčerke: "Rekle so mi, da preveč samotarim, da potrebujem družbo, pa sem prišel sem. Tukaj je družba lepa." Med njim in neko stanovalko se je skorajda celo spletla romanca, a je Peter kmalu ugotovil, da nista za skupaj: "Jaz hodim v cerkev, ona pa ne. Ona bi se lažje prilagodila meni, pa se noče." Redno hodi k maši, se sprehaja po okolici, vozi pa tudi avtomobil in kolo. Pošali se: "Še traktor bi vozil, pa ga nimam!"

"Leta gredo naprej in pride čas, ko se ti meša"

Dve tretjini stanovalcev doma sicer predstavljajo ženske, med njimi sta dve, ki jih štejeta več kot sto. Moškega stoletnika še niso imeli. 101 leto staro Žulijan Karmen iz Gorice (zadnja leta je sicer živela v Domžalah) poznajo vsi stanovalci, tu uživa skorajda zvezdniški status. Ker je še vedno čila in poskočna, z iskrivim pogledom skozi debele leče očal in svojim smislom za humor, se marsikdo vpraša, kaj sploh počne v domu za ostarele, saj je videti bolje od marsikaterega 75-letnega oskrbovanca.

"Živela sem skupaj s hčerkami in čutila, da potrebujem spremembo. Počutila sem se odveč," razloži Žulijan, ki se je v dom preselila pred enim letom. Rada pripoveduje o preteklosti, o tem, kako zavedna Slovenka je in kako je kot varuška delala in živela v Egiptu.

Zadnje čase ji malo nagaja le spomin: "Leta gredo naprej in pride čas, ko te meša," pove v smehu. Sicer se pohvali, da z zdravjem nikoli ni imela težav, o skrivnostnem receptu za dolgo starost pa žal ne ve povedati ničesar.

Strah pred smrtjo se tu razblini

Srečanja s smrtjo so v tem okolju neizogibna, a še zdaleč ne tako travmatična, kot bi si mislili. Alenka Curk opaža, da se strah pred umiranjem tukaj kvečjemu razblini: "Stanovalci sprejemajo smrt kot del življenja, zavedajo se, kakšen je življenjski ciklus. Morda so žalostni, da so izgubili prijatelja, gredo celo na pogreb, a potem življenje nemoteno teče naprej. Priznam, tudi sama sem včasih zahtevala, da umrlega odpeljejo ven na stranskem vhodu, da drugi tega ne bi videli. A nove smernice pravijo, da mora človek oditi ven skozi tista vrata, kjer je vstopil. Pa četudi v trugi."