Sarah Polley popolnoma zaljubljena v igro

Dvaintridesetletna igralka Sarah Polley je v Kanadi zelo znana tudi kot politična aktivistka. Odlikuje jo izjemno močno izrazna obrazna mimika, ki režiserjem omogoča, da lahko minimalizirajo dialog zaradi njene srhljive sposobnosti podajanja igralčevih misli. Zaradi nežnega portretiranja ranjenih žensk v neodvisnih filmih je postala ljubljenka kritikov.

Sporna majica jo je stala vloge

Izhaja iz družine šovbiznisa, njen oče Michael Polley je nastopal z njo v filmu Terryja Gilliama Dogodivščine barona Munchausna (The Adventures of Baron Munchausen, 1988) in v televizijskih serijah Road to Avonlea (1989), njena mama Diane Polley je bila tudi igralka.

Prav mamine zveze so ji pomagale v filmskem svetu in s serijo Road to Avonlea je dosegla finančno neodvisnost. Takrat je začela tudi izražati svoja politična stališča. Okrog 12. leta je na neki podelitvi nagrad nosila majico s sporočilom proti prvi Zalivski vojni. Disneyjevi producenti, ki so odkupili serijo, so od nje zahtevali, naj majico sleče, kar je odklonila. To je zapletlo njihove odnose in dekle je moralo zapustiti serijo, ki so jo prekinili leta 1996. Vrnila se je v eni izmed epizod leta 1995 in za zaključno epizodo leta 1996.

Igrati začel pri štirih letih

Sarah Polley, ki se je rodila leta 1979 v Torontu, je svojo igralsko kariero začela pri štirih letih. Igrala je Molly v Disneyjevem filmu Čarobni božič (One Magic Christmas). Pri osmih letih je dobila glavno vlogo v televizijski seriji Ramona.

Igrala je v televizijski seriji CBS Straight Up (1996–1998), ki ji je prinesla nagrado gemini za najboljšo vlogo v kategoriji otroških in mladinskih programov. Gemini je kanadska različica emmyjev. S svojo naslednjo vlogo kot Nicole Burnell v filmu Sladki poslej (The Sweet Hereafter) iz leta 1997 si je prislužila slavo v ZDA, bila je ljubljenka Sundance festivala. Njena junakinja v filmu je bila prodorna pevka, celo sama je zapela pesem na soundtracku.

V veliki uspešnici leta 2000 Skoraj popularni (Almost Famous) je dobila vlogo Penny Lane, vendar je raje odšla v Kanado snemat nizkoproračunski film The Law of Enclosures. Leta 2003 si je z vlogo ženske, ki družini zamolči, da umira za rakom, v filmu Moje življenje brez mene (My Life Without Me) prislužila najprestižnejšo kanadsko filmsko nagrado – genie za najboljšo žensko glavno vlogo.

Z režijskim prvencem nominirana za oskarja

Istega leta je odigrala glavno vlogo v uspešni predelavi filma Zori živih mrtvecev (Dawn of the Dead) in se s tem oddaljila od vlog v neodvisnih filmih. Leta 2005 je igrala v Skrivnem življenju besed skupaj s Timom Robbinsom in Julie Christie. Evropska filmska akademija jo je za vlogo Hanne nominirala za najboljšo evropsko igralko.

Kot režiserka se je prvič izkazala leta 2006 z režijskim prvencem Daleč od nje (Away From Her), za katerega je dobila nagrado genie za režijo in bila nominirana za oskarja za najboljši prirejeni scenarij.

Zase pravi, da ni nikoli razmišljala o igranju: "Precej nezainteresirana sem bila za igranje do svojega 17. leta. Hotela sem obiskovati univerzo in nikoli misliti na igro. Nekaj let sem bila politično zelo aktivna, zato sem si zaželela spremembe in sem posnela film Sladki poslej (The Sweet Hereafter, 1997). Takrat sem se popolnoma zaljubila v igranje."