Aleš Žužek

Sobota,
4. 1. 2014,
19.45

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 4. 1. 2014, 19.45

8 let, 7 mesecev

Velika vojna, ki je pomorila 30 tisoč Slovencev

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Leto 2014 bo zaznamovala stoletnica izbruha prve svetovne vojne. V tej krvavi vojni, ki je zatresla temelje stare celine, je umrlo več kot 16 milijonov ljudi, od tega 30 tisoč Slovencev.

Je bila prva svetovna vojna neizogibna? Po najbolj uveljavljeni razlagi je bilo dejanje pripadnika srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna Gavrila Principa, ki je 28. junija 1914 v Sarajevu ustrelil avstrijskega prestolonaslednika, nadvojvodo Franza Ferdinanda, zgolj iskrica, ki je razplamtela dolgo tleče konflikte med imperialističnimi evropskimi državami (Veliko Britanijo, Nemčijo, Rusijo, Francijo …), ki bi prej ali slej izbruhnili na dan.

Avstro-Ogrska poskuša na krilih evropskega sočutja obračunati s Srbijo Sprva ni kazalo, da bo atentat zanetil vojno med velesilami, saj je bilo javno mnenje v evropskih državah na splošno ogorčeno nad terorističnim dejanjem, umorom prestolonaslednika. Ta ogorčenje je bilo tudi eden od razlogov, da je Avstro-Ogrska menila, da v njen obračun s Srbijo, ki so jo povezovali s terorizmom Mlade Bosne, ne bodo posegle druge države, še zlasti, ker si je za obračun z balkansko kraljevino pridobila podporo svoje močnejše sestre, Nemčije. Ta naj bi odvrnila posredovanje Rusije v korist Srbije.

Poznejši dogodki so se odvrteli v nasprotji s temi predvidevanji. Avstro-Ogrska vojna napoved Srbiji 28. julija je pomenila začetek svetovne vojne, ki se je končala 11. novembra 1918. Vojna, za katero so bili najprej vsi prepričani, da se bo končala v nekaj mesecih – še pred božičem, kot je bil priljubljen rek –, se je tako razvlekla v enega najbolj krvavih obračunov v zgodovini človeštva.

Več kot 16 milijonov mrtvih V prvi svetovni vojni je umrlo več kot 16 milijonov ljudi, od tega okoli 10 milijonov vojakov in šest milijonov civilistov. Države Antante, zmagovalke prve svetovne vojne (Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija, ZDA, Srbija, Romunija …), so izgubile okoli šest milijonov vojakov, poražene Centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija, Bolgarija …) pa okoli štiri milijone. Med te štiri milijone je vključenih tudi okoli 30.000 Slovencev, ki so se borili na strani Habsburške monarhije (točno število mrtvih Slovencev še ni ugotovljeno).

Značilnost prve svetovne vojne, zlasti na Zahodu, je bila pozicijska vojna, spopad dveh utrjenih front. Fronte so bile večinoma statične, le redko kdaj se je frontna linija strelskih jarkov občutno spremenila v korist ene ali druge strani. Ta vojna, ki so jo sodobniki poimenovali tudi kot Veliko vojno, je bila prav tako prizorišče uveljavitve starih in novih smrtonosnih in grozljivih orožij: tankov, letal, podmornic, strojnic in bojnih plinov.

Propadla cesarstva in nove države ter krvave revolucije Krvavi spopad, za številne nekakšna evropska državljanska vojna, je zamajal temelje stare celine. Po koncu vojne so se zrušila tri nekdaj mogočna, zdaj poražena cesarstva: Avstrijsko, Nemško in Turško. Še pred njimi je padla na kolena izmučena carska Rusija. Na pogoriščih imperijev so v Evropi zrasle nove države: od Finske, baltskih držav, obnovljene Poljske, Češkoslovaške do jugoslovanske države. Ozemlje turškega imperija v arabskih deželah sta si razdelila Velika Britanija in Francija. Vojna je, ne glede na to, da sta bila na zmagovalni strani, pomenila začetek zatona Velike Britanije in Francije ter začetek vzpona velesile 20. stoletja – ZDA.

Polom stare politike, ki so ji množice očitale krivdo za izbruh vojne in milijone mrtvih, je na široko odprl vrata novim, radikalnim političnim silam. Z geslom o takojšnjem miru in z orožjem v rokah so leta 1917 prišli na oblast v Rusiji skrajno levi boljševiki in uvedli komunistično diktaturo. V od vojne izmučeni Italiji, ki jo je pretresal strah pred levo revolucijo, so leta 1922 prišli na oblast fašisti, skrajnodesničarski usmerjeni veterani prve svetovne vojne.

Mrtvi mladeniči, ki spremenijo Slovence Slovence je prva svetovna vojna zalotila nepripravljene. Glede na to, da Habsburška monarhija od leta 1866 naprej ni bila zapletena v resno vojno, je za številne prebivalce črno-rumene monarhije, tudi za Slovence, vojna predstavljala dramatičen preobrat. Nikoli prej ni v vojni umrlo toliko Slovencev. Na soški fronti so tako doberdobsko planoto, kjer so potekali hudi spopadi med avstro-ogrsko in italijansko vojsko, poimenovali kot Doberdob – slovenskih fantov grob.

Pokopališča po slovenskih mestih in vaseh so se polnila s posmrtnimi ostanki mladih fantov, ki so prihajali s front. Vsak dan je bilo več žalujočih in prizadetih družin. V tem času se je začelo množično obiskovanje grobov na dan vseh svetih oziroma dan mrtvih. Prvonovembrsko obiskovanje pokopališč torej ni kakšen večstoletni slovenski zgodovinski slovenski običaj, ampak je nastal prav v obdobju prve svetovne vojne in po njej.

Izbris padlih vojakov iz slovenskega kolektivnega spomina Pozneje – po drugi svetovni vojni – so obiskovanje grobov padlih vojakov prve svetovne vojne zamenjale slovesnosti ob grobovih padlih partizanov. Tudi marsikateri spomeniki, ki so bili postavljeni v čast padlim slovenskim vojakom iz prve svetovne vojne, so bili uničeni po letu 1945, na primer v Trbovljah. Nasploh je bilo 30.000 mrtvih Slovencev po drugi svetovni vojni skorajda izbrisanih iz slovenskega kolektivnega spomina, še zdaj se več pozornosti daje mrtvim ruskim vojakom ob Ruski kapelici pod Vršičem, čeprav so po Evropi tudi pokopališča s padlimi slovenskimi vojaki, ki so izpostavljena zobu časa in propadajo.

Poraz Avstro-Ogrske, ki ji je bila večina Slovencev skozi vojno zvesta (to na primer kažejo pisma slovenskih vojakov s fronte, kjer je opaziti zvestobo cesarju, za razliko od protiavstrijsko usmerjenih Čehov) je pomenil tudi prelom v slovenski zgodovini. Večina slovenskega narodnega ozemlja je po koncu vojne postala del nove jugoslovanske države, toda Primorsko je zasedla Italija, večina Koroške je po plebiscitu ostala pod Avstrijo, pod Madžari so ostali Porabski Slovenci, tudi manjši del štajerskih Slovencev se je znašel na drugi strani meje.