V Slovenijo prihaja mož, ki je napovedal vojno Facebooku, YouTubu in Twitterju (video)

V našo državo danes na uradni obisk prihaja nekdanji premier in zdajšnji turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Spremljala ga bo delegacija turških poslovnežev.

Vse slabši Erdoganov sloves 61-letni Erdogan ima zadnja leta v Turčiji in po svetu zaradi preganjanja političnih nasprotnikov in očitkov o korupciji vse slabši sloves, temni oblaki pa se zgrinjajo tudi nad turško gospodarsko zgodbo o uspehu. Erdogan, prvi mož zmerno islamistične Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), se je na oblast povzpel leta 2003 z napovedjo demokratizacije države, kjer je imela desetletja škarje in platno v rokah vojska (tako imenovana globoka država).

Generali – turški strici iz ozadja Vojska, ki se je imela za varuhinjo dediščine ustanovitelja sodobne Turčije Mustafa Kemala Atatürka, je po potrebi tudi odstavljala demokratično izbrane voditelje in izvajala vojaške udare.

Nazadnje je leta 1997 k odstopu prisilila takratnega premierja Necmettina Erbakana, zagovornika krepitve islama v Turčiji in nasprotnika kemalistične sekularne ideologije. Zaradi zagovarjanja islamskega fundamentalizma so prepovedali tudi njegovo stranko – Stranko blaginje.

Erdogan postane politični zapornik Član te stranke in Erbakanov privrženec je bil tudi takratni istanbulski župan in nekdanji polpoklicni nogometaš – Erdogan. Zaradi recitiranja sporne pesmi, ki naj bi zagovarjala versko diskriminacijo, so Erdogana leta 1998 celo obsodili na deset mesecev zapora (dejansko je v zaporu preživel štiri mesece) in mu za nekaj časa prepovedali politično delovanje.

Leta 2001 je Erdogan ustanovil novo islamistično stranko, AKP, s katero je zmagal na volitvah leta 2002. Obljubljal je približevanje EU in gospodarsko okrevanje po turškem finančnem zlomu iz leta 2001. Turški premier je postal leta 2003, potem ko mu je potekla prepoved političnega delovanja.

Erdoganova zlata leta Turško gospodarstvo je v času njegovega vodenja vlade cvetelo, zato je Erdogan ohranjal svojo priljubljenost in s svojo stranko zmagoval na volitvah. V primerjavi z letom 2003, ko je prevzel oblast Erdogan, je Turčija precej povečala izvoz v arabske države in Iran. V Iran na primer za več kot desetkrat. Prej je največ izvažala v evropske države, ZDA in Izrael.

Turčija je skokovito rasla: leta 2010 je imela 9,2-odstotno gospodarsko rast, leta 2011 pa 8,5-odstotno. Ni čudno, da je kmalu dobila vzdevek tiger ob Bosporju. Nato se je gospodarska rast umirila: leta 2012 je turško gospodarstvo zraslo samo za 2,2 odstotka, naslednje leto pa za štiri odstotke. Turško gospodarstvo še vedno raste – v lanskem tretjem četrtletju je bila tako rast 1,7-odstotna. (vir:Turški statistični urad).

Turki postajajo vse bogatejši Gospodarska rast se je odražala tudi v večji blaginji prebivalstva. Leta 2003 je imela Turčija bruto domači proizvod na prebivalca (upoštevana je primerjava kupne moči) 8.118 evrov, leta 2013 pa 17.308 evrov. Za primerjavo: leta 2013 je bil slovenski BDP na prebivalca 26.386 evrov.

Po podatkih Eurostata je imela država ob Bosporju leta 2001 37 odstotkov povprečja EU, leta 2013 pa 53 odstotkov povprečja. Toda nad turško zgodbo uspehu so se začeli zgrinjati tudi temni oblaki. Padanje vrednosti turške lire Ne samo padajoča gospodarska rast, bolj je Turčijo prizadelo padanje turške lire v primerjavi z ameriškim dolarjem. To padanje se še vedno ni ustavilo: septembra 2013 je bilo treba za dolar odšteti 1,59 lire, zdaj pa 2,59 lire.

Temna stran turškega gospodarska čudeža je bila ta, da Turki porabljajo več, kot ustvarjajo. Pri tem je bolj skrb vzbujajoč dolg državljanov (zaradi velike uporabe kreditnih kartic) kot turški javni dolg. Razliko med porabljenim in ustvarjenim so do zdaj pokrivali tuji finančni vlagatelji, ki pa državo počasi zapuščajo.

Erdoganov obračun z "globoko državo" Turčija v zadnjih letih doživlja tudi hude politične pretrese. Tokrat ni vojska tista, ki buri duhove doma in po svetu, saj je Erdogan leta 2008 obračunal s svojimi nasprotniki v vojski. Aretirali in obsodili so častnike, ki naj bi bili člani tajne protiislamistične organizacije.

Tokrat je bolj vrelo med ljudmi. Maja 2013 so v Istanbulu izbruhnili protesti proti uničenju parka Gezi. Protesti so se sprevrgli v splošne protivladne demonstracije, ki so se razširile po državi. V nasilju med protesti je bilo ubitih več deset ljudi, na tisoče je bilo ranjenih.

Spopad turških islamistov: Gülen proti Erdoganu Toda protestniki, med njimi so zlasti mladi, niso tisti nasprotnik, ki se ga Erdogan najbolj boji. Njegov edini resni nasprotnik je njegov islamistični tekmec in nekdanji zaveznik v boju proti kemalistični globoki državi Fethullah Gülen.

Ta duhovnik, ki živi v ZDA, vodi gibanje Hizmet, ki je imelo velik vpliv na izobraževalni sistem, nekatere medije in dele policije. Spopad med Erdoganovimi in Gülenovimi islamisti se je razplamtel decembra 2013, ko je izbruhnil silovit korupcijski škandal.

Erdoganov obračun z "vzporedno državo" Turška policija je namreč aretirala več ljudi, med drugim tudi nekaj ljudi, povezanih z ministri Erdoganove vlade, in jih obtožila korupcije. Osumljeni korupcije so bili tudi štirje ministri. Sledi korupcije so vodile tudi k samemu predsedniku vlade.

Erdoganov odziv je bil silovit. Gülenove privržence je obtožil, da so vzpostavili vzporedno državo oziroma vzporedno strukture, ki skušajo izvesti državni udar. Afera ni bila usodna za Erdogana, saj je 1. julija lani že v prvem krogu zmagal na volitvah za predsednika Turčije – dobil je skoraj 52 odstotkov glasov.

Erdogan skuša obračunati s socialnimi omrežji Namesto osumljenih ministrov so potem postali tarča tožilci in policisti, ki so preiskovali korupcijski škandal o domnevnem podkupovanju. V priporu so se znašli tudi novinarji, ki so delali v medijih, ki jih povezujejo z Gülenom.

Pod Erdoganovim udarom so se po izbruhu afere znašli tudi internetni mediji oziroma socialna omrežja, ki so objavljala posnetke in podatke, ki so nakazovala koruptivno vedenje Erdoganovega kroga.

Kako je Erdogan iz Turčije izbrisal Twitter Erdogan, ki velja za tehnofoba, je tako marca napovedal vojno Facebooku, YouTubu in Twitterju. "Izbrisali bomo Twitter. Vseeno mi je, kaj bo rekla mednarodna skupnost. (…) Ne bomo dopustili, da Facebook in YouTube uničita našo državo," je rohnel.

Po tej vojni napovedi socialnim omrežjem je Twitter v Turčiji res za nekaj časa "mrknil", turške oblasti so blokirale tudi YouTube. Pozneje je turško ustavno sodišče odpravilo te prepovedi in socialna omrežja so lahko nemoteno delovala. Seveda je Erdoganov ukrep razburil EU in Turčijo še bolj oddaljil od vstopa v to povezavo.

Erdoganova sprava s Twitterjem Zadnje čase pa je tudi Erdogan postal bolj spravljiv do socialnih omrežij. Če jih je nekoč označil za "morilski nož", je februarja letos začel tudi sam uporabljati Twitter.

Odnos do socialnih omrežij ni edina stvar, ki buri (sekularno) usmerjeni del turške javnosti in tujino. Vodja turških islamistov dviga prah tudi z odnosom do ženske. Rad kritizira feministke in zagovarja mnenje, da je materinstvo glavna naloga žensk. Te se, kot je julija lani dejal takratni Erdoganov premierski namestnik Bülent Arinc, tudi ne bi smele smejati v javnost, češ da je to nespodobno.

Za kritiko Erdogana do štiri leta zapora Turški islamisti so leta 2013 odpravili prepoved nošenja naglavnih rut v srednjih šolah, zaradi česar jih zagovorniki Atatürkove dediščine obtožujejo spodkopavanja temeljev sekularne turške države.

Črne pike si je Erdogan prislužil tudi s tem, da je oblast lani priprla 16-letnega dijaka, ki ga je javno obtožil korupcije, zaradi česar mladeniču grozi do štiri leta ječe.

Lepotica proti Erdoganu V kolesje turškega represivnega aparata je padla tudi nekdanja mis Turčije Merve Büyüksarac, ki je na Instragramu objavila satirično pesem, v kateri je kritizirala Erdogana.

Zlasti v tujini pa številne skrbijo tudi Erdoganove zunanjepolitične poteze. Nekateri mu očitajo, da vodi nekakšno neootomansko politiko, torej da ima imperialne ambicije na bližnjevzhodnem območju. Zavezništvo z Islamsko državo in Putinovo Rusijo Očitajo mu tudi podporo zloglasni Islamski državi (ranjeni džihadisti se na primer zdravijo v turških bolnišnicah, prav tako Turčija na veliko trguje s to samooklicano državo), pojavljajo se tudi namigovanja, da Turčija na skrivaj izdeluje jedrsko orožje. Ohladili so se tudi odnosi z Izraelom.

V zadnjem času se Erdogan, mogoče tudi zaradi občutka, da je Zahod vse bolj nastrojen proti njemu, tesno povezuje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Zagotovo pa so mu Armenci šteli v dobro, ker je kot prvi turški državnik lani aprila izrazil sožalje potomcem žrtev turško-kurdskega genocida nad Armenci v času prve svetovne vojne.