Svetovno prvenstvo nekoristno za Brazilijo

Padec proizvodnje Ugledni mesečnik Harvard Business Review je že pred prvenstvom analiziral potencialno vrednost svetovnega nogometnega prvenstva za Brazilijo in nekako napovedal stanje, ki je zdaj tudi uradno. Večina mest, kjer so potekali nogometni dvoboji, je na dan tekem razglasila praznik (in s tem dela prost dan), število zaposlenih, ki so redno obiskovali tekme, ostaja neznanka, a teh ni bilo malo. Brazilska nacionalna zveza za industrijo poroča, da je bilo junija izkoriščenih le 68 odstotkov proizvodnih kapacitet.

Hudi udarci za najpomembnejše panoge Kot navaja Wall Street Journal, sta realen padec v tem času zaznala še dva pomembna stebra brazilskega gospodarstva – proizvodnja in trgovina jekla ter avtomobilska industrija. V okviru prve so zaznali 4,9-odstotni padec proizvodnje, domača prodaja pa je upadla kar za 21 odstotkov. Še bolj boleč je bil udarec avtomobilski industriji, kjer je proizvodna upadla za tretjino. Tudi trg dela, ki so ga oblasti Brasilie prehvalile, saj naj bi zaradi nogometnega prvenstva narasel za milijon novih delovnih mest, po uradnih podatkih ne blesti. Ministrstvo za delo je namreč objavilo številke, ki kažejo, da je bila rast delovnih mest v obdobju nogometnega prvenstva najnižja od leta 1998.

Karneval ni vse V teoriji naj bi organizacija globalnega in množično obiskanega športnega tekmovanja za državo pomenila pozitivni prispevek vsaj na tri načine. Prvi, morda najtežje merljiv, je podoba (ugled) države. Brazilija že do zdaj s tem ni imela težav, saj je znana turistična destinacija in država, kjer vedo, kaj je zabava. Njihov vsakoletni karneval ima epske razsežnosti. Medtem ko naj bi imeli po mnenju nekaterih raziskav tovrstni dogodki dolgoročni učinek na povečanje turizma, druge kažejo na mešane učinke – dodatni prihodek iz turizma naj bi se izenačil s stroški obnove in investicij. Protesti, ki še danes pretresajo določene dele države, prav tako niso pomagali k izboljšanju brazilske javne podobe.

Kratkovidne investicije Argument, ki se pogosto navaja kot razlog za organizacijo večjih športnih dogodkov, je razvoj in vlaganje v urbano infrastrukturo. V Braziliji so po podatkih Wall Street Journala temu namenili od osem do 11 milijard evrov, ta vložek pa morda ni bil najbolj premišljen. Uspešni organizatorji namreč tovrstno infrastrukturno prenovo vpeljejo v dolgoročno strategijo razvoja mesta. To je uspešno storila Barcelona, ki je z vložki za olimpijske igre leta 1992 revitalizirala mesto. Brazilija je po drugi strani pri vseh projektih prebila proračun in zamujala. Hkrati so številni štadioni (ki so bili največji del investicije) zgrajeni v odročnih predelih.

Kdo bo igral nogomet sredi džungle? Športni dogodek, kot je nogometno prvenstvo, naj bi imel pozitiven učinek vsaj na, jasno, šport. Razvoj športne infrastrukture naj bi pomagal razvoju športnih panog, vzgoji prihodnjih generacij mladih upov, to pa enakomerno (zaradi več lokacij) porazdelil po državi. A kot so pokazala že druga tekmovanja (recimo londonske olimpijske igre), tudi v Braziliji obstaja realna nevarnost, da bodo novi športni objekti postali neuporabljani spomeniki. Dejstvo, da so številna mesta, kjer so štadioni zgrajeni, brez realnih lokalnih športnih ambicij, le povečuje ta strah.

Tveganje ostaja Nogometno prvenstvo je nedvomno velik spektakel, ki nam je polepšal letošnje pretežno deževno poletje. A megalomanski in kratkovidni projekti, ki so obremenjeni s korupcijo in skromnim potencialom uporabe po samem dogodku, so nevarnost za vsako mesto, ki se želi pojaviti na svetovnem športnem zemljevidu.