Gašper Lubej

Petek,
16. 7. 2010,
12.59

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 16. 7. 2010, 12.59

8 let, 7 mesecev

Srebrenica, dve zgodbi (video)

Gašper Lubej

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Barbara Hren, letnik 1935. Vojna v Bosni ji je vzela oba sinova. Prihodnost vidi črno. Haris Alić, letnik 1991. Srebreniški genocid mu je vzel očeta. Verjame v boljšo prihodnost.

Zgodba prva. V spominskem centru v Potočarih pri Srebrenici je od nedelje 775 novih grobov. Eden od njih je katoliški, leži pod lipo, nekoliko odmaknjen od drugih več kot 4400 muslimanskih grobov. Barbari Hren je v nedeljo zmanjkalo moči, da bi pokopala svojega sina Rudolfa, ki je leta 1995 končal v enem od množičnih grobišč. S pokopališča so jo zaradi omedlevice odpeljali reševalci. Vročina in množica sta bili preveč.

S fotografom Matjažem sva Barbaro obiskala naslednji dan v "devetki", štirinadstropnem bloku v Srebrenici. V četrtem nadstropju je sama, preostala stanovanja so prazna. Z grozo se spominja, kako so jih po padcu Srebrenice zbrali v nekdanji tovarni akumulatorjev v Potočarih. Tam je bil tudi Ratko Mladić.

"Po megafonih so objavili evakuacijo Srebrenice. Ženske in otroci smo šli peš do Potočarov. Tu smo prenočili. Nato je Mladić ukazal, da moramo na avtobuse proti Kladnju, nazadnje smo prispeli v Tuzlo. Mladić je bil v Potočarih v moji bližini, nekaj metrov stran. Bil je zelo neprijeten."

"Nekdo me je vprašal, ali potrebujem pomoč. Rekla sem, ne potrebujem materialne pomoči, jaz potrebujem življenje, žive ljudi. Ostala sem sama. Hiša je prazna. Umrl mi je mož, oba sinova. Umiramo brez perspektive. Ne vemo, kaj hočemo in kaj se bo zgodilo z nami. Ljudje smo, a to, kar se zgodilo v vojni, dokazuje, da smo nečloveški. Tudi žival ni tako krvoločna. Da pobiješ ves narod … Od leta 1992 samo še životarimo. To ni več normalno življenje."

Absolutno zlo ne izbira nacionalnosti. Melje vse pred seboj. Dokaz za to je prav družina Hren. Barbarin oče je bil Čeh, ki se je iz Romunije preselil v Vojvodino. Mama Jugoslovanka. Barbarin mož je imel očeta Slovenca in mamo Nemko. Hrenovi so v Srebrenico prišli pred 50 leti. Preživela je le Barbara, potem ko ji je umrl mož in ko ji je leta 1992 vojna vzela 20-letnega sina Ivana. Leta 1995 je pred vojsko bosanskih Srbov, ki je prodirala proti Srebrenici, v gozdove zbežal še Rudolf.

Upala je, da se bo njen starejši sin vrnil, ker so ga čez nekaj dni še videli živega. "Česa vsega nisem počela, da bi ga našla. Šla sem celo k jasnovidcu." Pozneje je obupala. Rudolfa so našli v množičnem grobišču v Kamenici. Bil je ustreljen v prsi. Tako je končal nogometaš, delavec v tovarni akumulatorjev, priljubljen med ljudmi.

Zgodba druga. Mladičeva vojska je vzela očeta tudi 19-letnemu Harisu Aliću. Pred dnevi so mu sporočili, da so ga našli v enem od množičnih grobišč. "Ne vem, kako je umrl. Pokopali ga bomo šele prihodnje leto." Pogreb bo v Potočarih, ob 16. obletnici genocida. "Vidiš, tako je pri nas. Toda mi živimo normalno. Nočemo pomilovanja. Pomilovanje je samo za mrtve. Je pa to težko razumeti, vem."

Tudi Haris je bil v Potočarih, kjer je Mladićeva vojska zbrala muslimane in ločevala ženske in otroke od moških. "Imel sem štiri leta. Spominjam se, kako sem se poslovil od starega, ki je bežal skozi gozd. Spominjam se, da smo bili v Potočarih. Tiste drhali, maltretiranja, kamenjanja, ko so nas s tovornjaki vozili proti Tuzli."

Lahkotnost, s katero Haris odgovarja na moja "šok" vprašanja, kot je tisto o skupnem življenju s Srbi, je presenetljiva. To zanj očitno niso "šok" vprašanja.

"Z vsemi se dobro razumem. Imam pesem o Srbu, imenuje se Vsi smo isti. Družimo se. Skupaj imamo nastope z drugimi skupinami. Bosna je večkulturna država. Tega ni mogoče spremeniti. Politiki so to poskušali spremeniti in poglejte, kaj se je zgodilo. Ljudje so bili poklani, spremenilo pa se ni nič. Kaj drugega nam preostane, kot da živimo naprej. Dovolj imam tega, da me imajo, ko rečem, da sem iz Srebrenice, vsi za žrtev. Če grem v Beograd, Sarajevo, Zagreb, vsi mislijo, da sem ogrožen, da ne morem tega ali onega. Kot da smo nekakšni revčki."

Kakšna bo Srebrenica čez 20 let? "Ne vem, kaj naj rečem, ampak zdi se mi, da bo v redu. Sem optimist."

Če ste mislili, da je to edini raperski band v Srebrenici, se motite. Tu je še Injection Crew. Člani skupin so tako Srbi kot Bošnjaki.

Našli smo tudi zgodbo srednje generacije. In to pri pokopališču v Potočarih, ki me je pokopalo že v petek, ko sva Matjažem prišla iz Ljubljane. Več tisoč grobov. Nagrobniki enaki. Grozljivost razsežnosti pokola je razvidna na spomeniku, na katerem so zapisana imena žrtev. Isti priimek in na desetine imen. Pobili so cele družine.

Ševala Alić, letnik 1964, je v genocidu izgubila 48 moških sorodnikov, med njimi očeta in brata. Hišo ima tik za ograjo pokopališča. Alićevi sem prihajajo občasno, sicer živijo v bližini Sarajeva. Kako se počuti človek, ki ima hišo tako blizu smrti?

"Lahko si predstavljate, kako je, če vam povem, da so tisti, ki so tu pokopani, hodili z menoj v šolo, igrali smo se, bili smo ista generacija ali pa so moji sorodniki. V Potočarih ni moških. Ostali so le tisti, ki so bili leta 1995 stari deset let in manj ali pa zelo stari ljudje. Lahko si predstavljate, kako se počutim nekaj metrov od tega pokopališča."

Trije pričevalci. Tri generacije. Trije pogledi. Barbara Hren simbolizira sprijaznjenost z usodo. Haris Alić je upanje za prihodnost. Ševala Alić predstavlja tiste, ki ne bodo pozabili in ne bodo oprostili. Ne bodo pa se maščevali. "Srbi za nas ne obstajajo več. Tega ni mogoče izravnati. Seveda so izjeme, vsi niso enaki."

Ni primerne kazni za tiste, ki so se pregrešili v vojni. "Še tako huda kazen ne bo povrnila tisoče izgubljenih mladih življenj, nedolžnih." Ševala ni poznala svojih dedkov, umrli so med drugo svetovno vojno. Tudi njeni otroci se ne spominjajo dedkov. Zgodba se ponavlja iz generacije v generacijo. "Moj oče je ostal brez očeta med drugo svetovno vojno. Jaz sem ostala brez očeta v tej vojni."

Pogovarjala sva se v nedeljo, ob koncu žalne slovesnosti za žrtvami zločinov v Srebrenici. Njene besede je skoraj preglasilo branje imen 775 žrtev, ki sta jih izmenjaje prebirala ženski in moški glas.