Radiacija ostaja rdeča nit pogovora

Prvi, med drugim tudi slovenski film leta 1992, z naslovom Fant, pobratim smrti 1 je nastal leta 1991. Filmska ekipa pod vodstvom Maje Weiss je takrat devetletnega Anatolija Rižova – Toljo spremljala v njegovem rojstnem Ovruču in na počitnicah v Sloveniji, kamor je s pomočjo slovenskih sredstev v družbi stotih ukrajinskih otrok pripotoval tik pred začetkom slovenske osamosvojitvene vojne. Nadaljevanje, Fant, pobratim smrti 2, Toljevo zgodbo znova dokumentira 20 let pozneje. In če bodo glavnim akterjem zvezde rojenice naklonjene, čez 20 let sledi še tretji del. V pogovoru z Weissovo še o "napredku" na kontaminiranih ukrajinskih območjih, černobilskih žrtvah in enormnih zneskih, ki jih bo "požrla" gradnja jeklenega sarkofaga nad 4. reaktorjem nesrečne nuklearne elektrarne.

Kako ste se leta 1991, pet let po jedrski katastrofi, znašli v Černobilu?

Povsem po naključju. Povabila sta me moj metliški sosed Božidar Flajšman, ki je bil član zelenih, in Jelko Jelenič iz Rdečega križa. Skupaj s Smeltom so v Sloveniji organizirali počitnice za černobilske otroke. Prvič smo potovali aprila 1991, obiskali smo Kijev, Ovruč in tamkajšnjo bolnišnico. Junija istega leta sem se v Ovruč vrnila z ekipo in v samo nekaj dneh smo posneli prvi del dokumentarca. Nadaljevali smo na Debelem rtiču, kamor je tik pred osamosvojitveno vojno odpotovalo okrog sto ukrajinskih otrok, med njimi tudi Tolja. V osnovi je šlo za neko rokenrol avanturo, ki se je spremenila v pretresljivo resnično človeško zgodbo. Vem, da je film marsikoga pretresel, verjetno pa najbolj prav mene.

Kako dobro ste takrat poznali razmere na terenu?

Razen tega, da je bila tam jedrska katastrofa in da so v času nesreče na ljubljanski tržnici solato prodajali po ugodnih cenah, nisem poznala vseh okoliščin. Je pa treba vedeti, da so bili to drugačni časi kot danes, ko smo nesrečo v Fukušimi lahko spremljali skoraj neposredno. Bil je čas medijske blokade, ljudje so se šele drugi in tretji dan po nesreči, ko je sledila evakuacija, zavedali resnosti razmer. Evakuirali so več kot 300 tisoč ljudi, kar pet milijonov pa jih je znotraj Ukrajine, Rusije in Belorusije v najhujšem valu sevanja čutilo posledice.

Na potovanje sem se podala tudi zato, ker mi je bilo raziskovalno novinarstvo od nekdaj blizu in ker je bila kemija v gimnaziji eden mojih najljubših predmetov, nuklearna kemija pa moja strast in na seznamu študijskih želja takoj za režijo, filozofijo in književnostjo. Zanimala me je radioaktivnost, občudovala sem Marie Curie, in če ne bi opravila sprejemnih izpitov na režiji, bi bila danes morda znanstvenica na inštitutu.

Zakaj ste za osrednjega junaka izbrali ravno Anatolija Rižova - Toljo?

Tolja mi je med avdicijo, ki smo jo imeli v neki osnovni šoli v vasi Ovruč, takoj padel v oči. Bil je izredno duhovit, bister in imel je prijeten glas. Bil je odprt in prostodušen, prav takšen, kot je danes. Pove, kar misli, ne "demogogizira" in se ne pretvarja. Bistrost duha in humornost sta dokaj redki vrlini.

Tolja se je v drugem delu dokumentarnega filma zaradi nasprotovanj selitvi odpovedal vojaški karieri, o kateri je, kot vidimo v prvem delu, sanjal že kot otrok. To še vedno drži?

Da in mislim, da je ta odločitev dokončna. Tolja je kot vojak stražil na meji z Madžarsko. Kot je pojasnil med svojim desetdnevnim obiskom v Sloveniji, so v vojski delali od 6. do 22. ure, vmes pa razen konzerve sumljivega izvora niso niti jedli. Tolja je danes v precej slabem zdravstvenem stanju, kar je do zdaj sicer spretno skrival, na pregledu v Sloveniji pa so ugotovili, da ima čir na želodcu.

Kako ste se na kontaminiranem območju zaščitili pred sevanjem?

Na Institutu Jožef Stefan smo si izposodili dozimetre za merjenje sevanja. Občasno so piskali, kar je bil znak, da je sevanje na določenih mestih precej visoko, in ker nas je to bolj kot ne vznemirjalo, smo jih občasno raje izključili. Zdelo se nam je tudi krivično, da bi se kot obiskovalci tam sprehajali "oboroženi" z dozimetri, medtem ko ljudje tam živijo. Menda imajo tudi na tržnici merilce radiacije, ampak mislim, da domačini v osnovi tega ne uporabljajo.

Ste v teh 20 letih, ki so minila od snemanja prvega dokumentarnega filma in njegovega nadaljevanja, s Toljo ostali v stiku?

Na začetku sva komunicirala prek pisem, s pomočjo Rdečega križa sem mu poslala tudi dva paketa, ki pa ju nikoli ni dobil. Nazadnje sem mu pisala iz Berlina ob rojstvu svojega sina, potem pa dolga leta nič. Življenje je šlo svojo pot. Zdaj smo s pomočjo Toljevega prijatelja v stiku prek elektronske pošte. Tolja namreč nima interneta. Sicer tako kot Tolja tudi on ne razume angleško, tako da nam pri sporazumevanju pomaga Ksenija Juvan, ki je bila že 1991 z nami v Ukrajini in je pomagala pri nastanku filma.

Posneli ste ogromno materiala, ki ste ga morali strpati v 50-minutni dokumentarni film. Katere zgodbe so še pomembne, pa v filmu zanje ni bilo prostora?

Ena od pomembnejših zgodb je zgodba černobilskih žrtev, ljudi, ki so jih po evakuaciji naselili v t. i. černobilske bloke v Kijevu. Gre za "preseljence", ki živijo v prenaseljenih blokih, so brez prave zdravstvene podpore in na splošno precej obolevajo. Gre za resignirano družbo, so pa ljudje zelo odprti in se ne cenzurirajo več, saj tako ali tako nimajo več kaj izgubiti.

So večinoma brezposelni?

Tudi, večinoma pa gre za generacijo ljudi, starih od 50 do 60 let, ki so se predčasno upokojili. Ljudje so bolni, vendar ne morejo dobiti napotnic za specialista. Skupaj z odraslimi otroki in njihovimi družinami živijo v premajhnih stanovanjih. Čutiti je njihovo nostalgijo za časi pred jedrsko nesrečo. V njihovih glavah velja, da so takrat živeli krasno življenje. V bližini nuklearne elektrarne so denimo leta 1970 za 50 tisoč prebivalcev zgradili moderno mesto Pripjat, prebivalci so imeli službe in visok standard. Vse je bilo idealno do trenutka, ko so zaradi jedrske katastrofe postali ekološki begunci, življenje pa se jim je obrnilo na glavo.

Černobilske žrtve danes zastopa društvo Union of Chernobyl, ki predsedniku Juriju Andrejevu po eni strani priznava, da si prizadeva zanje, po drugi strani pa je slišati ogromno zgodb o sredstvih, ki naj bi bila namenjena žrtvam, pa do njih niso nikoli prišla. Tajkunske pridobitniške zgodbe torej. Gre za cel kup stvari, ki bi jih bilo treba raziskati in dokumentirati. Sicer pa pravijo, da so za državo zanimivi le ob obletnicah, drugače pa niti ne obstajajo.

Kakšne so zahteve černobilskih žrtev, kaj bi bil zanje idealen scenarij?

Zahteve so različne, večinoma pa zahtevajo odškodnino in priznavanje zdravstvenega statusa. V mestu Poleske, kjer je od 20 tisoč ljudi ostalo zgolj 20 ljudi, si želijo le tega, da jim napeljejo elektriko.

Kakšno je vaše mnenje o gradnji sarkofaga nad 4. reaktorjem nuklearne elektrarne v Černobilu, ki naj bi zdržal le 100 let, že do zdaj pa je "požrl" ogromne vsote denarja?

Prvotno naj bi v projekt vložili pol milijona evrov, nato 800, zdaj pa je vsota narasla že na milijardo in pol v enem letu. Po drugi strani je zgovorno dejstvo, da je zgolj med zaposlenimi na ukrajinskih ministrstvih pet milijonarjev in milijarderjev, kar priča o precejšnji korupciji v Ukrajini, kar je čista grozljivka. Je pa dejstvo, da je Ukrajincem jasno, da je družba skorumpirana in da vlada model v stilu "kradi, kradi, kradi". To v filmu jasno pove že Tolja.

Kako je danes z radiacijskim turizmom? Pripjat je denimo tudi turistična destinacija.

Da, danes se dogaja tako imenovani radiacijski turizem. Iz Kijeva te prepeljejo v Pripjat na nekatera radiacijska mesta, ki pa naj bi bila dokaj varna. A zanimivo je, da je v času našega obiska dozimeter ravno v Pripjatu pokazal 2,5 mR/h , kar je po mnenju znanstvenikov na Institutu Jožef Stefan nemogoče oziroma znak za rdeči alarm.